Po skoraj štitinajstih dnevih neprestane sivine in dežja, mi rahlo udarja na možgane. Namreč zima se pošteno še začela ni, meni pa v notranjosti vse cvili po zelenem. Visoke trave, zeleni gozdovi, živali v vseh možnih odtenkih poletja….aaahhhhhhhhhh.
Dunaj, nedelja. Le par ur po novoletni zabavi sem na dolgi poti, utrujen, neprespan, vendar v dobri družbi. Dogodek, ki je bil lani merjen v presežkih, je bil tokrat žal pod kritiko. To kar so naši fantje iz NIKON Slovenija organizirali ob predstavitvi aparata NIKON D3X v muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, je za severne sosede “mission imposible”. Slabi modeli (razen ene, hehe), dren, da ne rečem nepopisna gneča pred njimi, je onemogočala kakršno koli resno delo, pa sem strašansko neuk, kar se tiče studijske fotografije. To kar gledam recimo pr Očku, je vse en red, osvetlitev za zjokat lepa… PAč fant se potrudi potegnit maksimum iz trenutnih razmer. Pa pustimo sedaj to…
D3x je ZVER, ampak sam sem si jo ogledoval le kratek čas, ker me nekako ne zanima, hehe (7000€ v Slo). Bolj kot zvezdi dneva sem se trudil klepetat z vsemi, ki sem jih pogrešal, zvedel kaj novega od fotografskih legend (Gunčar, Podlogar, ….) in se žal tudi dolgočasil na prireditvi, ki bi jo lahko gladko preskočil.
Imam pa vsaj upam da , nekaj zanimivih fotografij.
Hipodrom in vsa okolica casinoja so bili v nedeljo v rumeni…
Izbor kraja dogodka je bil meni osebno kiks. Lepo, pompozno navzven ampak ob vstopu razočaranje nad predstavitvijo opreme, predavanji (grozljiv sinhroni prevod), keteringo, ki ga dejansko ni bilo….
In kaj mi je drugega preostalo, kot fotkat neke brezvezne detajle in se po začetni vnemi ostalih udeležencev, posvetil fotografiranju modela (le enega, ker ostale punce so bile žal , khm, khm, malo mimo).
No in končno deklica.
Boste poznavalci povedali, kje vse ga je Olki lomil. V zagovor naj omenim še enkrat: nimam pojma o studijski fotografiji, znam pa po hosti lazit, hahah
Eto še tretja, zadnja…
Aja, zaradi tega smo šli tja gor…
Novoletne zabave so decembrska paradna športna disciplina, kjer bog ne daj, da mi manjkala ekipa Iglu Športa. Trenirali smo čez vse leto in brez da se preveč poglabljam v tekst, vas vabim k branju objave, ki je zelo, zelo, zelo dooooooolga.
Sodelavci meni dragi, uživajte tako ob fotografijah, kakor tudi ob tekstu….
Mirno, prijetno vzdušje ob klavirju. Tihi pogovori, spoštljiv klepet o poslovnih rezultatih, poznavalsko draženje brbončic z vrhunskimi vini, francoski kuhar, ki je presenečal iz hoda v hod, čemur je sledil ogled fotografij iz denarnic, kjer so se bleščali nasmehi naših srčkanih otrok. Ooooooh čudovito!!!
EEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE W R O N G !!!!!!!!
It’s party time!!!!
V moških se je predramila živalska sla…. (po pivu, vinu, šnopsuuuuuuu)!
Kmalu so začeli z obrednimi plesi, vse z namenom poglobljenega zaznavanja svojih najglobjih nagonov.
Potreba po pijači je bila silna!!!
Bitka za hrano je bila krvava! “Mi daš malo??” Marjan rjove ” NI ŠANS!!!!”
Želja biti fotografiran je bila tudi ena od prioritet.
Vendar v tako velikem kolektivu obstajajo tudi skulirani tipi. ON IN DVE ZELENI! Grrrrrrrrr COOL!
Dancing devil! Med ljudmi, kjer je Saška Lendero burleska, Werner pa žalitev se je jasno hopsalo le na eno!!!
ROCK’n'ROLL!!! Lenny Kravitz, AC/DC, Deep Purple, Doors, ansambel Pinka Flojda…. z eno besedo UNIMOGS. Bend iz Kranja, ki ne zna zašpilat ničesar, kar ne diši po kitarah, razen improvizirane Avsenikove Golice.
John DVAVOLTA in njegova Olivia… ( op. Briljantina)
Preprosto IGLU!
Dragi sodelavci: FAJN JE BLO! DVD s fotografijami, ki niso za na blog pa sledi v kratkem.
JUTRI PA TOLE:
Kranjska ledena dvorana! Ura je 20:30 in igrajo tako imenovani “Jezejani”. Letijo ko blisk, tehnika drsanja izdaja dolgoletno ukvarjanje s hokejem, saj jih je večina bivših aktivnih igralcev, itak pa imajo na Jezerskem led pol leta, heheh
Ob 21:30 pa “BRAČA JERONČIČ” (oba odlična bivša tekača na smučeh, danes pa multipraktik rekreativnih športov) in ostali del ekipe….
Če niste vedeli je Primož tudi vrhunski športni fotograf. Dokazi pa na njegovem blogu in spletni strani. Link na http://blog.photo.si/
Črni del ekipe, jih je tokrat od belih dobil krepko po buči.
Beli so enostavno leteli, predvsem pa so znali izkoristit vsako priložnost, ki se jim je ponudila.
Po manekensko ogrevalnem začetnem delu (je bil le fotograf na tribuni, hehe) se je igra razvnela do prave temperature.
Goli so padali kot za stavo. Vsak se je dejansko vpisal med strelce. Razen črnih jasno, hihihi
Gledalcev je bilo 100% več, kot na prvi tekmi, kjer jih ni bilo nič. Zadovoljstvo slednjih je bilo ob lepi igri neizmerno, hahahaha
Veselje se je s tribun, selilo tudi na klop.
Po sicer naporni igri pa so beli in črni, srečni in zadovoljni zaplesali pod disco kuglo, v taktih Village People in obračali prekrasne axle, rihbergerje,lutze….
Bili so časi, ko so bila fotografska druženja način življenja, ko ni bilo dneva, ko se ne bi srečeval s fotografskimi prijatelji. Upam da se s kom v naslednjem letu srečam večkrat, kot mi je bilo namenjeno v letu, ki se izteka….
Aleksander se je udrl v zemljo.
Še dobro da obstajajo telefoni.
Družina je zrasla in že ga ni več…
Vinko?! Kam ga je odneslo??? Še ne dolgo nazaj me je brigalo, a preteklo je kar nekaj vode od kar sva se žal grdo razšla…
Še ne petnajstletnega, ga je fotografija prinesla na mojo pot. Gledal sem ga fotografsko rasti, danes je že prava faca. MJUJČEK smo mu rekli.
Iz abstinenta sem ga “uvajal” v skrivnost dobrega piva, danes bi mi bilo v čast, da bi si on vzel čas in mi razkril kako fotografsko.
Fotografije “bratov v orožju”, s katerimi smo postali prijatelji, bi lahko lepil še par objav, tako da tole danes je le ena od prvih decembrskih želja, ki se naj v letu ki prihaja uresničuje bolj pogosto.
Moj PREŠS Nikon D300 je star leto dni. Za rojstni dan si zasluži VELIKO nagrado: VELIKO počivanja. Ker se je v tem letu naučil skoraj vsega, kar se mora dober fotoaparat naučiti, gre sedaj lahko k nekomu, ki mu bo vdano služil in mu bil sopotnik ob razno raznih priložnostih. Ker se lepo obnaša in je tudi po naravi čist je kot tak primeren tudi za ljudi, ki živijo v blok. Edino kar si bi želel je verjetno lastnik, ki veliko da na lepoto, saj se je slednje z menoj na veliko ogledal in kar malce razvadil.
No da skratim tole sago! Prodam zvestega sopotnika najboljšemu (ali pa tudi ne) ponudniku.
Kaj pa je tisto malo?No tole na stativu! Tudi AF-S NIKKOR 300MM 1:2,8D II gre od hiše, ker je/bo postal žal malenkost prekratek.
Cene, konkretna povpraševanja in ostale informacije pa saj veste kako. GSM, mail,….
Pravijo da bodo mase lačne in brez dela, ker bo požrešnost kapitala, plačevala javnost.
Kakšna recesija neki. To je le produkt “pametnih” vlad in medijev. Odoh ja na šniclu ili dve…
Nekje na poti na Ljubelj. Ta star’ Ljubelj…
Ruby
Lara, Živa…
S A N K A N J E !!!!
Danes ko sta v družb ni nobene utrujenosti, celo tečemo lahko….
Gospa pa tako, kot se za gospo spodobi…
Po silnem drvenju navzdol, se paše tudi malce pogret na soncu. In ja, vitamin D se tudi jača.
No pod tale kič pa nekaj napotkov in trenutnih razmer: Podlaga je trda, zgodaj zjutraj pomrznjena, kar pa se kljub soncu ne zmehča do te mere, da bi lahko rekel, da je pasti na zadnjo plat udobno. Celec na tej višini drži celo mene, vendar le ob previdnem stopanju s celim stopalom. Na cesto je priletelo kar nekaj plazov, ki pa so po večini počiščeni. Proga za sankanje je v komaj še solidnem stanju, saj se že delajo kanali in luknje. Zaščita na progi letos slaba kot vedno, ljudi ob koncu tedna pa toliko, da so popolnoma vsa parkirišča na Ljubelju zasedena že ob 11h. Zato vam priporočam obisk Ljubelja med tednom ali pa zvečer.
Na koncu izleta pa še na čaj h Korenu, ki se je nato spremenil kar v kosilo…
Ko smo pa Frelihi pri Korenu, gremo pa vedno pogledat, kako kaj “naša” koča. Tu smo ga namreč enega lepega sobotnega večera pred petimi leti, prav dobro žural.
Pa še en mini dokaz, hahah ( Pa ne okol govort)
No danes pa krepko manj besed. Le fotografija.
Naj vas Miklavž obdari, parklji (morda iz Mordorja) pa naj vas pustijo na miru…
Najprej nekaj malega o kamerah. Današnje fotokamere, ki so polne elektronike, se z zimskimi razmerami bojujejo nekoliko težje, kot so se pred desetletjem njihovi analogni mehanski bratje, saj mraz s seboj prinaša kar nekaj težav. Mraz nam najprej močno skrajšuje delovanje kamere, saj baterijske celice v hudem mrazu ne dajejo enako količino energije kakor pri poletnih 25 stopinjah C. Rešitev je lahko ta, da akumulatorske baterije shranite v notranji žep oblačil, saj telesna temperatura poskrbi za počasnejše upadanje energije. Slaba stran tega početja je, jasno, vsakokratno iskanje baterij po žepih in zamudno vstavljanje v aparat. Če pa to počnemo s premrlimi prsti ali okornimi rokavicami, se utegne zgoditi, da jih boste iskali v snegu, če vam bo naklonjena sreča. V slabšem primeru namreč utegnejo zdrkniti daleč, daleč po strmini navzdol. Zato je vsaj zame edini logični nasvet, da si kupite dodatne akumulatorje, katerih cene so zelo padle. Če primerjamo ceno baterij kot celoto v paketu foto opreme, pa je strošek že prav zanemarljiv.
Omenil sem, da mraz močno vpliva na sedanje digitalne kamere, saj je veliko mehanskih delov zamenjala elektronika, film so zamenjale pomnilniške kartice, povrhu pa imajo kamere zdaj še zaslončke iz tekočih kristalov. Slednji so zelo občutljivi na nizke temperature, zato je zelo priporočljivo, da ima fotoaparat še optično kukalo, pomaga pa tudi to, da ga enostavno izklopite in s tem prihranite še nekaj energije v akumulatorjih. Proizvajalci kamer zagotavljajo delovanje kamer v dokaj širokih temperaturnih pasovih, a naj vas podatki ne zavedejo. Za brezhibno delovanje poskrbite sami z upoštevanjem nekaterih dejstev in brez težav boste posneli fotografije tudi pri -25 stopinjah C in nižje.
Sam uporabljam digitalno zrcalnorefleksno kamero, ki jo v zimskih razmerah nosim okoli vratu ali pa v torbici na pasu. Dodatne baterije imam shranjene na toplem pod dvema slojema toplih oblačil, tako da vprašanja o pomanjkanju energije pri meni ni. Predvsem pa pred vsako planinsko turo ali foto izletom v glavi razdelam do te mere, da vem, zakaj sem fotoaparat sploh vzel s seboj. Kajti nepotrebno je nositi aparat okoli vratu na mrazu, če gremo iskat določen fotografski motiv, za katerega vemo, da se bo pojavil šele čez uro ali dve (sončni vzhod/zahod, kozolec sredi polja v zimski meglici, zaledenel potok …). Predvsem pa sem se na lastni napaki naučil, da foto opreme nikoli ne vnašam v tople prostore planinskih koč, če vem, da bom že čez par minut ali uro, nadaljeval pot in fotografiral. Težave s kondenzacijo vlage so namreč zelo hude. Še najmanjši problem je to, da se zarosi optika. Že bežen pogled na steklo vam lahko ustvari predstavo, koliko kondenza/vode se je nabralo tudi v notranjosti aparata, kjer pa so vezja, tipalo, baterije, kontakti … . Aparat je dobesedno neuporaben za kar nekaj časa. Marsikdo bo temu oporekal, češ, sam sem fotografiral tudi, ko je bil aparat povsem moker od kondenza, le leče sem obrisal, pa je šlo. No, obstaja velika verjetnost, da vam nekoč ne bo uspelo, kajti voda in elektronika ne gresta ravno skupaj in posledice so lahko drage.
Naslednja težava, ki pa jo večina pozna, pa je preobilje svetlobe, ki nam jo daje zima. Belina snega in sončna svetloba v večini primerov zmedeta svetlomere naših aparatov, zato so fotografije največkrat nepravilno osvetljene. Večina aparatov ima zato omogočeno nastavljanje kompenzacije svetlobe. Mene pri tem največkrat rešuje priprava. Namreč, zopet je dobro predvidevati/vedeti, kaj in zakaj fotografiraš. Predvsem pa se zavedati, da je fotografija v aparatu šele polizdelek, za katerega je obdelava v računalniku nujno potrebna. Tisti, ki se zdaj zmrdujete, pomislite le nato, da so vam fotografije obdelovali že v analogni/film dobi, zdaj pa to lahko delate sami, računalnik ter programska oprema, pa so le orodje. Zapomnite si le to, da s pretemno fotografijo z obdelavo lažje pridemo do dobrega končnega izdelka kot pa s preosvetljeno slike. Zelo dobrodošel, če ne kar nujen kos opreme, ki močno vpliva na kakovost fotografij, pa je polarizacijski filter, ki bo poskrbel za izrazitejše barve in omilil premočno svetlobo.
Večina bralcev si fotografiranje v zimskem obdobju predstavlja zelo idilično. Smreke se šibijo pod metrom snega, sonce greje premrle ude, prijetna koča je oddaljena le streljaj, v njej pa kamin in topel čaj. Je kdo omenil še prelepo mladenko? Ponavadi od tega ostanejo le premrli udi! Pogovor o opremi se začne in konča povsem drugje, kot bi si želeli fotografi, kajti foto opremo bomo zlagali v nahrbtnik povsem zadnjo. Kamere in objektivi so resda pomemben del opreme, a le takrat ko je v kakšnem snežnem metežu ali pa ob obilici vetra v zraku polno snega, kjer pa aparati nižjega cenovnega razreda ne morejo ponuditi robustnosti, predvsem pa ne prepotrebne zaščite pred vlago. Aparati, kot so Nikon D300, D700, D3, Canon 5D mkII, 1D mkIII, so v višjem cenovnem razredu, zelo nestrpno pa se je pričakoval prihod Pentaxovega K10D in kasneje 20D, ki je edini razmeroma poceni aparat, ki ponuja zaščito pred vlago z zatesnjeno notranjostjo aparata.
Druga možnost pa je, da enostavno ostanete doma na toplem. Neeeeee! Treba se je zavedati, da so redko videni motivi prav tam, kjer je težaven dostop, ali pa ste na lokaciji ob nevsakdanjem času ali vremenu. Koliko lepih posnetkov Velike planine ste videli? Sončna bela pokrajina, pastirski stanovi in vse prehojeno, da celec le slutite. Večina se je tja nekoč pripeljala z gondolo, stopila do prvega roba in »škljoc«. Pač klasičen tisočkrat viden posnetek in nič več. Izjemen ali pa drugačen posnetek nam lahko uspe takoj po sneženju, ko boste gazili celec, ponoči, ko vsi v dolini spijo, v megli, ko si nihče ne upa gor in še in še je takšnih situacij.
A pozor, gore pozimi so vsekaj drugega, kot prijeten sprehod v vam znano okolico doma! Že v kopnem zna narava poskrbeti za razne adrenalinske vložke v gorsko romantiko, pozimi je to še toliko razumljivejše. Zato naj bo vaša pozornost ob pripravljanju zimske foto ture, namenjena predvsem vaši planinski opremi in vremenskim razmeram. Brez nepremočljive, tople obleke nikamor za daljši čas. Kape in rokavice, vse jasno podvojeno, se ne pozablja, kajti brez njih vam bo trda predla. Noči v hribih so že poleti hladne, pozimi je to ob nepravi opremi eno samo mučenje, sploh če zazebe v noge. Zelo toplo vam priporočam, da si omislite termo vrečke, v katerih se zaradi kemijske reakcije ustvarja toplota. Dobite jih v specializiranih trgovinah, kjer prodajajo planinsko opremo. Predvsem so zelo uporabne v primerih, ko že dalj časa mirujete in čakate na motiv. Zelo si boste hvaležni tudi, če si za noge svojega stativa omislite penasto oblogo, ki bo veliko udobnejša za vaše premrle prste, kakor je goli aluminij.
Torej, če še niste izkušen gornik, si najprej pridobite osnovno znanje, ki je potrebno za tovrstno početje. Tu se zopet spomnite postopnosti. Cilje si izbirajte glede na svojo fizično pripravljenost in planinsko opremo. Začnite s pohodi na okoliške vzpetine in se privadite gibanju v snegu, ob tem pa se boste naučili opazovati naravo in pa razpoznavati različne snežne razmere.Nikakor se ne smete odpraviti na nepoznan teren po obilnejšem sneženju, saj je takrat največ možnosti, da vas preseneti plaz. Ne zahajate v visokogorje, četudi se po raznih medijih bere, da je dostop do zimske Kredarice navaden sprehod. Nikoli ni, zato ne podcenjujte zimskih razmer v visokogorju.
In za konec še en nefotografski nasvet. Na zimske fotografske ture se ne odpravljajte sami. V dolini je družba lahko prijetna, v visokogorju lahko rešuje življenja.
