Nedelja je dober dan za krst….

Ata, mama, botra, in jaz vsa mokra in mastna po buči…

Ampak jaz spim! Krščena ali pa ne….

Ruby pa ob prvem vstopu v cerkev, vse skupaj le čudno opazuje.

Jesenska nedelja! Jutro hladno, ponekod megleno, dan miren , tih, nekako se vse poslavlja. Barve kraljujejo, sonce brca še z zadnjimi močmi. V sencah se že čuti njegov poraz…

Sprehajalci se poslavljajo…

Zelenje je kapituliralo…

A s pomladjo se bo krog življenja znova zavrtel…

Tudi zgornji posnetek, če opazite je zavrten

Res nevsakdanji kostanjev piknik je bil to. Najprej težava kdo od družine bo sploh šel, saj smo Ruby komaj izvlekli iz skoraj pljučnice. Po par debatah in na koncu prepirčku sva štartala le jaz in Lara.

Ob vabilu se je sicer nekaj omenjalo model in neko slikanje, ki me nekako niti ni zanimalo, po videnem doma na računalniku sem se pa ob obdelavi po dolgem času neizmerno zabaval. Iz kostanja je enostavno nastalo eno samo fotkanje, klepet o fotkanju, druženje s fotografi, modeli…

Slike bodo seveda zopet glavne, zato kar k njim.

Madam Metuljčica me je pozdravila ob prihodu v s soncem obsijani Maribor. Po megleni Gorenjski in Ljubljani se je kar prileglo.

Potem pa me za vogalom pričaka drugačna Metuljčica. Harihova (klik k njemu) najdražja je vskočila namesto modela in zame laika prav dobro oddelala, kar ji je naložil na hrbet Gregor.

Cold’n'crazy killer! Tukaj je obdelava najbolj ekstremna, saj z orožjem v roki nekako nočem izpostavljati njene lepote. Tukaj imam sam povsem druge občutke kot pri ostalih fotkah, zato mi je tudi najljubša.

Ostale gredo pa potem po enem kopitu dalje. Hladne, trde, zame povsem drugačne, netipične od vsega kar sem kdajkoli fotografiral.

Špela, puška in razsulo okoli nje so nekaj povsem drugega kot moje prečudovite gore, hehe

foto: Lara F.

Tole me pa spominja na debato, ko nam je Matjaž razlagal o trenutnih foto trendih na modnih pistah, hahaha. Streseno, odurna obdelava, nič ostrega, fler čez celo sliko….. MENI PA NORO VŠEČ (predvsem ker je Larina).

Špela se je kot vidite prelevila še v kuharico, pekla kostanj, skrbela za slakosnedneže in tiste žejne mošta. HVALA tudi tebi, ne le Gregorju in Denisu, ki sta zadevo organizirala!

Glede na lokacijo piknika se je po nebu vozilo veliko raznih ptic, tako da jaz nisem mogel iz svoje kože.

foto: Matjaž Očko

Mateja (klik na njen blog ) je glede na foto-blogersko sceno hitro padla not in z Laro ušpičila nekaj prav lepih fotografij.

foto: Matjaž Očko

Matjaž (klik tudi k njemu) je ob 300 milimetrih in 3D ostrenju tudi zapopadel v fotolovsko navdušenje, hahah

Večina pa se je pametno nastavila zadnjim toplim žarkom sonca ali pa klepetala kaj bolj pametnega kot pa je ISO, Avto fokus, Canon ali Nikon….

Z Laro sva  preživela lep sončen dan, ki je bil za vse najine načrte (obisk prijateljev v Hočah) žal prekratek. Pozna ura za prvošolko ni več opcija, zato sva jo z zadnjimi sončnimi žarki švignila preko Drave, obrnila na zahod in uživala ob spominih.

Vsem še enkrat hvala za lep dan…

Je za kam tale portretek???? Posnet tako na brzino, ko Lara in Olki čakata mamo in Ruby, potem pa Lara nekaj govori v rikverc, nakar fotru zabliska v glavi ena idejca in hitro škljoc pa imamo slikco za domači album.

Očko si boš vzel čas???

PS: POZABIL OMENIT!!!!

ŽE PAR DNI LAHKO S KLIKOM NA FOTOGRAFIJO, LE TO VIDITE KOT SE SPODOBI! (admin/uroš hvala)

Če je kdo spregledal!!!! V nedeljo 12.10.2008 pri HARIHU!!!!! (klik na HARIHOV BLOG!!!)

Ta objava bo spet ena daljših. Jah burleska si to zasluži!

Hladno jutro na severni strani Košute. Cilj Cjajnikova zavarovana plezalna pot, ki buri pohodniško sceno odkar je zgrajena. Gre za eno težjih, v naši neposredni bližini pa spada v sam vrh zahtevnosti. V Sloveniji nimamo niti podobne po stopnji težavnosti.

Nastopajoči Iglu team(Davor, Tim in Olki) z gostom Alešem.

A tuki gor bo treba???

In potem ga prvič konkretneje zagledamo od blizu. Ostra špica na katero smo se odpravljali tako dolgo, nas je čakala s kar nekaj snega. Skrb, da bo ledeno se kmalu potrdi. Ampak kaj boš poslušal opozorila, da v mokrem niti ne poizkušaj lazit tu gor.

Pot se je izgubila pod snegom, kekci pa kar rinejo v melišče…

Opremljeni z igranimi nasmeški, varnostnimi čeladami (ki naj bi varovale kaj že???), samovarovalnimi kompleti, se kao zapodimo  skalo.

Ampak pogled na sveže zapadli sneg in vodo, ki se je prek noči prelevila v led, nam v junaška srca vliva rahle skrbi.

In začnemo! Tim jo potegne naprej, da sploh ne vem kje je šel. Ko prvič z objektivom popraskam po skali še ne, ampak drugič pa takoj iščem meter ravnega terena, da aparat pospravim v nahrbtnik. Davorju se vidi da je plezalec in rahli previs, dela sicer malo težav, ki pa jih suvereno premaga z levo roko.

JAz se že 5 minut ubadam z eno zlo preprosto rečjo. Skalo in zajlo namreč. Na skali led, na zajli tudi, kratke noge, preveč kil, … Še kak izgovor? Ja, Ja , pa bolan sem , pa zelo slab sem že cca 14 dni, pa danes nimam dneva, pa… Še kaj???  Ja zebe me, pa jedel še nisem nič, pa…

Ne gre, fantje pa naprej.

Podpišem kapitulacijo! Roke po 10-ih minutah stiskanja zajle ne držijo več. Od zgoraj pa še krik: PAZIIIII!!! Nekaj kamnov in malo ledu priropota dovolj blizu da imam dovolj. Obračam, ampak višje gor že slišim nekaj v smislu: Tole je pa jeba, kako bomo prišli nazaj, če je višje gor  v platah led, in kaj če mi po uri navijanja roke odpovedo pokornost…

Fantje obračajo! Hehe, še dobro, da imamo Olkija s seboj, da nam ni treba naprej, hahahah

Da v Cjajniku ni gužve???? Pa še kakšna! Manever srečevanja pa traja in traja…

Aleš v “Olkijevem previsu”, hahaha. Podroben izračun kaže, da smo splezali  179.22 višinskih metrov smeri! VSI SKUPAJ!!! HAHAHA

Poanta te zgodbe je jako preprosta! Ne tišči z glavo skozi zid, ker plezalna čelada ne pomaga. Vrni se ko bo suho, brez ledu in posledičnih skrbi…

Drsi???? Ne kje pa… Malo se igramo! Gremo dol iz teh poledenelih skal.

Vsaj tule se Olki izkaže in drvi da ga komaj dohajajo…hehe.

Koča pod Košuto nas je dočakala obsijana s toplim soncem. Kako je pasalo. Kaj smo tiščali tja gor v tem mrazu, mar bi senco tu  iskali poleti.

Pravi da takih kerlcov pa še ne!!! In da Olki je pa hud za v hrib… hahahaha

Silne bolečine na oguljenih prstih so posledica dveh dni in noči preživetih v stenah Cjajnika… Hahah

Smer je ocenjena za čisti presežek. Kakšni Everesti, Nupseji, stene Centralnih Alp!!!??? Cjajnik je car! Hahahah

Kako naj povem ženi skozi kakšno kalvarijo sem šel!!?? Lačen, žejen, prezebel kot pes. Potem pa še plezat, kjer se enostavno ne da…

No uglavnem izlet je bil lep, družba super fajn, zabavna, predvsem pa odgovorna.

Ja nismo prišli na vrh!!! Ampak zato bomo pa v bodoče še vedno hodili v hribe, se imeli fajn in kazali lepe slikce iz naših izletov. Pa še kako neumnost bo Olki spisal. (na sliki vasica Sela/Zell)

ZA VAS SO SE ŽRTVOVALI:

Tim

Davor

Aleš

In Olki, ki pa še čaka na svojo fotko!

Kralj slovenskih gozdov. Tih, previden, čez dan skrivajoč se v senci gozda ob mraku in ponoči pa zelo aktiven. Večina je slišala za jelenji ruk a večina žal tudi  ne ve kaj je to…

Jesen (ravno mimo ) je čas ko se jelenjad pari. In takrat v teminah gozdov lahko slišite značilen jelenov klic. Velik samec ima lahko okoli sebe cel trop (10 in več) košut (samic), ki jih seveda budno čuva  pred mladeniči, ki bi radi prevzeli njegovo mesto. Cel hudič, pa nastane, ko imate pred seboj več samcev. Takrat gozd kar trese, tako robantijo. Letos sem bil v Dolgi njivi le trikrat, pa je bilo dovolj da sem doživel tovrstno veselico. Sprva le en ruk, ki mu sledi odgovor drugega jelena, nakar nedaleč še tretji. Si mislim: hudiča saj so vsepovsod okoli mene sami jeleni. Občutek je enostavno fantastičen.

Jasno ker se zadeva dogaja v popolni temi, se fotografsko takrat odklopim in samo poslušam in debelo zijam v temo. Ampak s par fleši skritimi po drevju, kakim senzorjem gibanja, par aparati na daljincu… Jaoooooo sanjam, sanjam

Mačo!

Mična gospodična.

Ne glej mene, tam dol imaš frajerja, ki je že povsem slinast….

Kje ga vidiš, kje ga vidiš????

… tukaj sem!

Malo soli in Mozarta, srednje veliko mesto, park Miramare, mnogo priseljencev, kadarkoli ogromno turistov, kaj je to? Jep Salzburg. In še veliko drugega jasno! Ne da se vsega videti v enem dnevu. Samo mesto si zasluži konkretno dolg dopust, da okolice ne omenjam.

O naši zaplankani majhnosti ne bom tokrat sploh razpredal, čeprav sem ravno prave volje za težit, pa se mi ne da. Zunaj pada dež, nad mojo glavo tečni oblaki, prebral sem knjigo Hrvati v luči zgodovinske resnice, čakam nedeljo da se spokam v hribe.

Mah tečen sem!!! Ne da se mi pisat o Salzburgu, ker enostavno navdušenja, ko sem bil tam trenutno ne premorem preliti skozi tipkovnico in že sedaj ko tole pišem se sprašujem kaj za hudiča težim…

U glavnem pojdite tja, je fajn in blizu!

Ob dvorcu Miramare imate še vse v cvetju.

Mi smo imeli srečo tudi z vremenom, saj smo verjetno še zadnjič letos čutili toploto sonca, preden ga premaga pozna jesen in kasneje zima.

Tale mi je pa všeč…(Žalostna, ker mora domov)

Lahko noč.

Malo gozdov, malo urbane kulture in čisto, čisto malo urbane abotnosti.

To bi bil zelo kratek opis zadnjih nekaj dni, ki smo jih preživeli v Nemčiji in Avstriji. Bavarski gozd ne bom nič opisoval skozi tekst, ker sem o njem že toliko spisal, da ni nikakršne potrebe da se ponavljam. Kar je omembe vrednega je le to, da so me na tokratnem jaganju po hosti spremljale moje tri gozdne vile in očitno pomagale pri srečni roki s fotografijami. Ker pa so omenjene tri klasično vzojene dečve, jim jasno hosta ne diši tako kot meni, zato sem jih nazaj grede sprehalaj po prečudovitem Salzburgu, kjer so občudovale Mozart kič in pa svetovljanskost, ki jo izžarevajo mase tujcev in odprtost domačinov. Za omenjeno abotnost pa je bilo poskrbljeno z obiskom Europarka v Salzburgu, ker Ikea prodaja reči, ki jih bojda rabimo.Danes vam namenim le nekaj fotografij, detajli sledijo…

Jutra v Altschenau-u so že prav prekleto mrzla.

Medtem ko je ata lazil za živadjo, so mladenke opravljale, klepetale, ….. Saj ne, le od navdušenja nad skupnim izletom jih je razganjalo. Jasno zaradi mraza so prihajale kasneje, ko se je ata že malo odtajal na soncu.

Vsepovsod po parku polno mladine in otročadi…

Vedno pa so blizu mame…

Na nekaj letošnjih sem pa kar ponosen.

Jelen s košutami je bil definitivno najfotogeničnejši.

Seveda če ne štejem naših dveh tamalih.

Salzburg pa dobi svojo objavo, takoj, ko se prebijem čez vse fotke.

JA!!!!!!! In to ni šala!!! HAhahah

Kar odskakujem tukaj pred monitorjem tolk sem navdušen. Karta že naročena!!!!!

“V Ljubljani se 7. novembra ob 20.00 obeta vrhunski glasbeni spektakel, kot ga še ni bilo! V mali Hali Tivoli bo prvič v Sloveniji nastopil francoski skladatelj in pionir elektronske glasbe Jean Michel Jarre , …..”  takole se začne napovednik več pa TUKAJ.