Poti na Triglav je veliko. Planinskih koč v njegovem pogorju tudi ne manjka. Predvsem pa je okoli njega množica vrhov, s katerih je zame osebno razgled po okolici še lepši. Tokratni zapis, ki bo malo kritičnejši, je posledica srečevanja drugačnih ljudi v hribih, kot sem jih bil vajen do sedaj in zaradi katerih me malce skrbi za prihodnost.

“Čehi v naših gorah! Kampiranje sredi TNP-ja! Slabo opremljeni Madžari! Vse v nahrbtnik!” so naslovi, ki smo jim bili priče, ko so vrli pisuni (razni Foni novinarji že niso) pljuvali vse naokoli, le lastnega dreka niso videli. Namreč moja opažanja v Julijcih, kjer je gostota tujih častilcev naših gora največja, so kompas zavrtela za stoosemdeset stopinj. Saj ne rečem, da se ne najde planinec, ki si zvečer pred kočo skuha juhico, ki ima v nahrbtniku 5 litrov vode, ki očitno za teden pohajkovanja po gorah enostavo ni pripravljen plačat vse preveč napihnjenih cen (za katere niso krivi oskrbniki koč, da se ve!!!). Skromnost je morda tudi fasada za enostavno rečeno revščino, ki jo trpi večina ex-komunistične Evrope. Pa konec koncev, saj bi bil že čas, da se prava skromnost vrne nazaj v gore, kjer se žal potika vse več ljudi, ki gredo v visokogorje le takrat, ko se jih 10 dogovori za osvajanje Triglava, obenem pa so njihove izkušnje na nivoju vzpona na Pohorje z gondolo.

Danes je večina teh “nezaželeni” vzhodnjakov, po pričevanjih oskrbnice na Staničevi koči (ista trditev se sliši tudi v Zasavski koči), popolnoma enakopravnih po porabi denarja v kočah z raznimi Avstrijci, Nemci, Angleži… Ločijo se le po tihosti, skromnosti in resnični ljubezni do gorske narave. Koga bost slišali huronsko tulit budalosti v stenah, kjer tako lepo odmeva gamsov žvižg? Koga boste videli opitega do onemoglosti sredi naše najopevanejše koče pod Triglavom (dejansko Hotel “Obiramo do golega, zakar ne rečemo hvala, dober dan in nasvidenje”)?  Kdo se posmehuje vsem, ki so bojda bojazljivo opremljeni s čelado in samovarovalnim kompletom? To  je SLOVENSKI KERL’C, ki ima doma verjetno obrt, nekaj delavčkov, ki jih sme nadirat, ženo, ki nima za frizerja in pa seveda kupček evrov, na katere je silno ponosen predvsem takrat, ko jih lahko kaže okolici.

Lepo se bere, da naj najprej pometemo pred lastnim pragom, a kaj ko se topoumnosti ne da pomest. Francelj in Joža bosta še vedno s seboj v hrib nosila flaško pekočega, nekaj pločevink rdečega/zelenega s peno za na pot, v koči bosta jasno največja junaka, saj plezata brez varovalne opreme, ker se pa počutita neizmerno domače, bosta tujcu pokazala, kdo je tukaj gospodar, in se drla, pela “ne boš ti meni zizike majal…” (celih pesmi z domoljubno ali ljudsko/narodno tematiko itak ne znata), zjutraj pa horuk na Triglav s še ostalimi 500 osvajalci edine prave gore.

Triglav, ki je dejansko naš največji simbol, že dolgo ne obiskujejo razni župniki z Dovjega, ljubitelji gorske narave, rekreacije, ki mu spoštljivo parkrat v življenju pridejo voščit “Dober dan” . Danes se na njem žal prepogosto vijejo kolone ljudi, ki imajo s planinstvom toliko veze, kot lopata s simfoničnim orkestrom.

Bo daj drugače? Dvomim. Vedno se bo našel posameznik, ki v gore ne sodi, a ko bo to le posameznik bom jaz osebno presrečen, do takrat pa preobljudenim potem voščim: ADIJO!!

Pot iz Kota bi lahko preimenovali “Samotna pot”, saj za razliko od 200 doberdanov, ki jih boste izrekli mimo Vodnikove koče, tukaj ne boste srečali žive duše.

Grdo rečeno, ampak najraje bi se tudi jaz na vse skupaj pos…., obrnil proč in rekel, kaj me briga kako je v gorah.

Prestrmo, dolgočasno, premalo nobel ali kaj? Krma, Zadnjica, Kot so doline, kjer vas na parkiriščih obiskovalci Triglava redko pozdravijo.

Razna društva, klubi, združenja vam je težko organizirati izlet v gore, kjer ne bo 70-150 ljudi? Vam je težko svojim članom pokazat Triglav iz kake druge smeri, ob drugem času in brez skoraj obveznih žurk po kočah???

Več vas je, boljša je družba,  a ne ???

In potem čudenja, da kako pa mi tega nismo videli. Veste so le korak od poti, morda celo na njej! Le malo tišine rabijo….

Tilka in ostala ekipa odgovorna za Staničevo kočo, pa naj bo vsem za vzor!!! Tukaj pa prav konkretno in brez sramu ciljam na vse, ki se mastijo pri PD Ljubljana-Matica. O njih kdaj drugič, če me le uspejo sprovocirat…

Je fino lazit gor in dol v koloni??? Čakat da se vam naenkrat 80 ljudi umakne, da se 80-im umikate vi???

Medtem pa se v bližnji in daljni soseski v enem dnevu sreča le svoja senca in ljudi za na prste ene roke….

Danes imam rojstni dan! Mami in oči pa se že od zjutraj čudno obnašata.

Na zdravje!!!

Lp Ruby

No pa da ne nakladam preveč, gremo k pravljici. Starši, ki pa berete tole, pa imate nalogo poiskati pravo pravljico o Zlatorogovem kraljestvu in jo na naslednjem izletu povejte svojim mulčkom. Jaz vam danes povem svojo verzijo.

Nekoč pred davnimi časi (saj se začne tako, a ne?), je živel lovec. No malo drugačne sorte, saj je naokoli lazil brez puške.

Njegove lovske stezice so vodile tudi v gorsko kraljestvo.

Kjer je sanjaril o njem. Kralju vrtoglavih prepadov!!!

A ker je sanje potrebno živeti, je rad zgodaj vstajal in se podajal v Zlatorogovo kraljestvo, da bi le videl njega…

Dolge sence so se še plazile po skalovju, ko je lovec že stikal in oprezal za njim.

Nakar v daljavi zapazi kozo čuvarko črede, ki je budno pazila na vsakršno nevarnost.

Med njimi je namreč veliko mladih kozic, ki obiskujejo še kozji vrtec.

Enoletne kozice, pa medtem obiskujejo alpinistično šolo, kjer so ravno danes trenirale varno sestopanje.

Na malo manj strmem pobočju pa so jih otročički iz vrtca oponašali.

A večino časa so malčki preživeli na čudoviti zeleni preprogi v veliki igralnici Zlatorogovega kraljestva.

Vzojiteljice pa so jih med igro pazljivo čuvale.

Mladi očki, pa so bili med tem v službi. (Nikkor 10.5mm/F2.8 DX Fisheye, razdalja 5-6m)

Da pa mladi očki postanejo veliki in ponosni kozorogi morajo pojesti veliko sveže gorske trave in planinskega cvetja.

In ko zrastejo do polne moči, so resnično veličastni.

Sicer so bili danes nekoliko utrujeni, saj so včeraj praznovali dolgo v noč.

Tudi ostala družba je bolj počasi začenjala jutro.

In ker zgledi vlečejo, je počivala cela družina.

Lovec je bil srečen! Celo Zlatorogovo kraljestvo mu je ležalo pod nogami, Kralj gora mu je dovolil spoznati svojo družino…

V slovo mu je pomahala najlepša med Kraljevimi ženami in ga s pogledom spremljala na poti v dolino.

Eto pravljice je konec, kdor se je prebil do konca naj ve le to, da je skrivno kraljestvo zelo blizu, zato upam, da če ga najdete, tam ne počnete ničesar, kar bi motilo ali bog ne daj ujezilo Kralja gora.

Jutri pa manj pravljic in malo več pohodniških zgodbic.

Vasico Gozd nad Kamnikom sem omenjal na tem blogu že nekajkrat. Bila nam je začasni (6 mesecev) dom, ko smo urejali selitvene zdrahe v Kranju. Na blogu pa je bila še največkrat omenjena v povezavi z Gojškimi gozdovi, ki so mi nudili obilo fotolovskih užitkov. Žal govorim v pretekliku. Gozdovi so namreč bili. Vsi “moji štanti” odkoder sem v objektiv lovil srnjad, lisico, žolno, detla, so uničeni…

Danes sem šel po dolgem času tja, saj se me je groza, ki jo je vas doživela v neurju močno dotaknila. V času, ko so vsi mediji, blogi rohneli o neurju, sem sam le zgroženo poslušal in gledal, kaj se je zgodilo vasi, ki jo nekako nosim v dobrem spominu zaradi nepopisno lepe narave. Danes vaščani po saniranih strehah, hlevih bentijo le še nad firbci, ki se vozarijo po vasi in pa seveda nad škodo v gozdovih, ki pa je nobena država, zavarovalnica, karitas, … , ne more povrnit.

Danes so se vaščani tudi prvič z nasmehom srečali na veselici, ki so jo organizirali gasilci ob silni pomoči donatorjev, kjer je bila glavna tema začetnih pogovorov sanacija. A glasba in kozarci so jim kmalu dopovedali da so na veselici. To, da so prišli točke nabirat tudi politiki, pa ne bom opisoval….

Nekoč idilična vasica, danes izgleda kot skladišče kake ogromne žage, saj se za vsakim vogalom vrstijo ogromne skladovnice hlodovine. Za primerjavo višine skladovnic si oglejte električne drogove sredi travnika.

Kjer sem nekoč redno srečeval srnjad, opazoval detla in žolno, se skrival pred lisico, je danes raj le za veverice.

Smreke, ki niso bile pokošene do tal, so vse do zadnje le še štrclji.

Sila vrtinčenega vetra je bila enormna. Razumem da kritino na hiši dvigne, razumem da razbije kako okno, da pa se z ogromnimi smrekami igra kot z zobotrebci pa težje. Vendar mučno prebijanje skozi nekdanji gozd dokazuje nasprotno.

Za krivost dreves na robu fotografij je kriv objektiv, ampak za smreke v centru slike pa le veter.

Tukaj pa je dokončno stisnilo tudi mene. Kjer sem še ne dolgo nazaj posedal skrit in čakal lisico, danes ni ničesar. Dolinica, kjer sem včasih zaradi gose rasti smrek bentil nad temo, je danes goličava. Lisice ni več, brlog uničen, ostali so le spomini na lepe trenutke, ko sem jo opazoval.

Kanje še vedno jadrajo nad vasjo, Gojžani se bodo že kako znašli in obnovili domove, pesem motornih žag bo z meseci tudi zamrla, le gozd se bo celil desetletja. Ob nesreči, ki je doletela prijatelje, znance ali pa popolne tujce z gozda, me je stiskalo v grlu, ob pogledu na uničen gozd pa sem kot pogrebec spoštljivo spustil solzo obupa in jeze, saj za to ujmo ne krivim narave. Namreč narava se bo na njej lasten način otresla norca po imenu Človek, ki jo le ropa, izkorišča in uničuje. Strah me je za generacijo, ki hodi za nami.

Nasvidenje on naslednji poplavi, viharju, ko se vam bodo smilili le ljudje in njih imetje…

IN VI SE ČUDITE??????

Hehehehe

Na kratko:

Pokrajina fantastična, otroci (Lara in Ruby) tako tako, vreme KATASTROFA. Vse ostalo pa v slikah in nekaj stavkih.

Cilj Zermatt! Zakaj ? Zaradi hribov!

Ampak tukaj pa nekaj manjka, a ne??? Ja seveda manjka! 1500m skalnatega trikotnika!!! Klasični štant za fotografiranje njegovega veličanstva Matterhorna, lepotca vseh lepotcev, piramide vseh piramid (… in še nekaj oh in sploh pridevnikov si zmislite sami) mi je ponudil samo tole.

Sicer je sem ter tja skozi kako luknjo posijalo sonce ampak vremenska napoved za naslednje dni je žal slaba. Breithorn bo žal počakal nekaj tednov, saj sem po obisku Švice tako nakurjen in navdušen, da ne razumem zakaj so nekaterim naši hribi najlepši na svetu. Imamo par lepih dolin, par slapov, sem ter tja celo prijaznega človeka, tukaj pa je vse na hudo višjem nivoju. Po buči jih tolčemo le z dolino Sedmerih jezer ampak to je to.

Tudi mini blejski Vintgar imajo, hehe.

Simplon! Visoki prelaz med Italijo in Švico. Vršič???!!! Ah dejte ga no biksat. Pol leta zaprt, ocurijo te za parkiranje, ponudba pa … mah bom nehal tole primerjavo, ker drugače me kak goreč slovencelj še popade.

Še malce drugačen kot in nova razglednica. Kot vidite nam je narava kot v posmeh za slovo namenila lep s soncem obsijan prehod čez Simplon.

Če pomislim da nas je pralo in pralo…

No pranje sicer pomaga k bujnejšem rastju cvetja, ampak hudiča ne danes, ne jutri… Zato pade odločitev GREMO NAZAJ! Škoda časa, živcev, zdravja in nenazadnje denarja. Jep Švica ni poceni.

Eto še eno Natalijina slikca. Ruby bo očitno navdušena kampistka, saj je bila nad šotorom navdušena. Mi pa malo manj nad njenim nočnim rjovenjem, saj jo je popadel prehlad, ki ji je motil mirni spanček. (Večji problem pa je trenutno z Laro, ki se je prebudila z vročino )

Daljši spis posvečen Zermattu sledi, saj je kaj za videti. In kot rečeno tja se kmalu vrnem, saj me je pokrajina dobesedno prevzela. Kaj bo šele. ko bo sonce in možnost pohajkovanja po hribih …..

Saj ne da bi se na blogu kaj poznalo, glede na redkost objav v zadnjem času ampak pred nami so dnevi, ko bomo doživljali stvari, ki so nam všeč, ko upam, da se mi fotografsko odpre, ko bomo vandrali naokrog, kar itak delamo najraje in predvsem skupaj bomo spet.

Gremo pa na Hrvaško!!!!! Eeeeeeeeeeeeeee kkhhh rrrrrrgggtttdddkkkhhtt

eeeeeeeeee W R O N G !!!

Teaser:

Foto: I. SARKAWI

Ata Olki bo šel na sprehod TUKAJ klik!

Ostalo pa po željah treh damic!

Se beremo…

Bohinjsko jezero, nedelja…

Vreme zanič kar se tiče fotografiranja, voda za plavat enim (meni) všeč, za ostale premrzla, dan prekratek, …

Labodi? Tokrat jih hvala bogu ni bilo blizu, so se pa zato po gladini podili tako ali drugače elegantni “človeškega faktorja labodi” .

Ob jezeru pa Olki s familijo,

za družbo pa je bila še Davidova družina…

Ste slišali zanj??? Brali o njem?? Ga videli na TV? Vam je predaval o fotografiji?

No sam ga poznam in v čast mi je, ker ga lahko imenujem prijatelj. Danes po dolgem času berem maile na gmailu in eto ga, spomnil se je name. Gospod imajo svojo spletno stran, kjer pravi da ne bo tako klobasal kot jaz, da bo bolj slike kazal. In jaz se tega veselim in upam da z mano še kdo.

In tukaj vam dajem  povezavo na stran:

http://www.oskar-dolenc.com/ 

Gospod so fotografirali, ko mene še delali niso!!!

Povrhu vsega se me je lotila še fotografska zasičenost, tako da po novem nimam nobene pametne fotke za kazat. Predvsem je pa najhuje to da me boli križ, palec leve roke je totalno adijo, nekje pod lopatico pa imam tudi nekaj vkleščeno, hahahah. In ne nisem padel s kolesom, nisem se zvrnil s Triglava v dolino, le leta so se začela kazat na hudo neduhovit način.

In kaj pol delam? Nič, ležim, jamram in sedaj to delam še v službi , hahah

Vmes pa otroci rastejo in predvsem Ruby dokazuje, da sem star fotr, saj je ne morem krotit pa če se na glavo postavim.

In potem se tolažim z Nikončkom, ki mi pa tudi odreka pokorščino, saj nisem v mesecu dni naredil ene pametne fotke… (zlobneži lahko pripomnite, da mi to itak še ni uspelo).

Vmes smo službeno sejmovali ob Bodenskem jezeru.

Kjer se je delalo!

In celo GARALO!

Ob povratku pa zablokiralo cesto, saj se nam je med vožnjo zahotelo metat balinčke, kar je potem navdušeno spremljala več tisoč glava množica. No resnica je pa le ta, da smo padli v kolono, kjer so se eni igrali, jaz pa sem bolj kot ne 8 urno vožnjo domov preležal v avtu, saj živec, ki se je zataknil nekje v križu ni dovolil niti pošteno prdnit…

Princeska pa rase! Še vedno rada hodi v hribe in razveseljuje ponosnega fotra in pa skupaj čakamo prve šolske dni…

Eto to je to… kratki povzetek julijske suše…

Se vidimo….