V prejšni objavi sem samo napovedoval, sedaj ni več kaj napovedovat. Jaz se sicer tukaj sedaj hvalim, ma zaslužita si jo predvsem moji borki Natalija in naš nov razlog za veselje. 53cm in 3900+ gramov težka deklica se od danes dalje bori za …. karkoli, da bo le njej dobro.

Lara je navdušena, fotr je tudi že solzice pospravil, mama pa kot rečeno po bitki počiva.

Ruby je za vas blogerje zaenkrat pripravljena pokazati le malce prstkov in skoraj 9 mesecev neurejene nohtke, hehe, ma več itak veste, pokaže njen ata z leti, ki prihajajo.

PS. HVALA za vse čestitke, ki ste jih spisali na blogu in preko SMS-ov

No pa se je začelo! štorklje so se odločile, da danes oddajo paket!

Week to die for…

Stay tuned!

Završnica je lepa dolina z umetnim jezerom in potokom, kjer je v poletnih mesecih nekoliko hladneje, prevsem pa prav samotno, če to primerjamo z bohinjem in bližnjim Bledom. Dolina je izhodišče za izlete na Stol ali pa le do Valvasorjevega doma pod njim. Blizu je tudi arheološko znana Ajdna, predvsem pa kot rečeno lep piknik plac.

Pikniki pa vemo, da so eno luštno prenažiranje, razen če ste malo obsedeni z Montignacom. Je pa malo več zelenjave na mizi, hehe.

Seveda je Lari od Montignaca še najbolj všeč čevapčič.

Mamici pa solata.

Eni se gredo lahko nad jez igrat, drugi se gredo makro fotografijo…

Olki pa v potoku špila pomivalni stroj.

ampak nismo šli samo na piknik… ne ne.

Jutro, ki je bilo kologobarsko, se je nadaljevalo s kosilom in potem z izletom na Jezersko. In ker je oblačnost kazala na potop v Grintavcih, je prišlo do hitre spremembe načrta in že smo drveli proti Zbiljam. Lara in Maša sta uživali na igrišču, jaz in Robi sva se šla malce osnove fotografije, mamici sta pa klepetali ob Rožletu, ki pa je itak samo spal.
Ležanje v travi sem začinil z igračkanjem, saj mi postaja nikkor 50/1.4 eden najljubših objektivov. Nič eto vam malce MIN DOF portretnega igranja.

Nežna crkljiva Maša v maminem objemu…

Mali Rožle življenje bolj kot ne samo sanja…

Lara pa kot Lara…

Ena sama poza za obsedenega fotra…

Robi solo.

In v duetu z Mašo.

Nati se kljub že nekoliko napornemu trebuščku, še vedno smeji.

Res je bilo prijetno tole ležanje…

Za konec pa Lara ob igri z mivko…

Lahko noč

Gremo na piknik! Dogovor je bil sklenjen en, dva, tri, jasno saj nobenemu ni bilo kaj dosti do tega, da bi doma hiral pri 35-38 stopinjah C. Sobotno jutro sem zastavil zelo zgodaj, saj sem bil dogovorjen s kmetom, da mi v krušni peči speče kruh, potem se je bilo potrebno podvizat v Bohinj, rezervirat dober piknik plac in počakat na ostalo ekipo. Ekipa pa kot rečeno štiri družine, vse povrsti s fotri fotografi, hehe.
JAsno cel dan se je fotografiralo, vmes malce jedlo in veliko športalo.

Z Laro sva najprej testirala jutranjo temperaturo jezera, ki je bila prav osvežilna, po “zabavni vožni” mimo gorenjskega gradbišča bodoče avtoceste.
Kmalu smo se vsi zbrali in določili za kuharja, najuspešnejšega med nami, hehe.

Olki je špilal kajak taxi in prevažal deco po jezeru.

Turisti pa so čofotali in se …
… vozili “Po jezeru bliz’ Triglava”

The One, the Greatest, One and Only, best wedding photographer IN ACTION….Hahahaha

Nikonians do it in the bush!!! Hhahah (foto: Čuden Uroš)

Pozno popoldan smo počasi pokukali iz sence, proti večeru malce klepetali na obali prelepega jezera, opazovali čudovit prehod svetlobe….

In na koncu zaplesali na obali Blejskega jezera, kjer smo naleteli na znano Blejsko noč.

Fine, Ende, Koniec, The end.

Olkijeva ladijca z morja je priplula domov! Tole je le kratko brzinsko oglašanje, kajti že danes popoldan jaz nadaljujem dopustovanje v hribih, kamor grem za par dni.
Ko se vrnem pa jasno objavim malce več, kajti zanimivih zgodbic in fotografij se je spet nabralo za kar nekaj objav. Predvsem se je očitno dopustniško prekletstvo, ki visi nad nami zopet malo poigralo z našimi načrti, tako da smo dopust preživeli povsem drugje kakor je bilo načrtovano…

No več čez par dni, tule pa par slikic, toliko za vtis…

Na disku je veliko klasične morske kičarije…

Ker pa sem si privoščil dvakratni obisk Sečoveljskih solin, je posnetih toliko ptičev kot še nikoli.

Kot rečeno, tole je le za draženje, nadaljevanja pa sledijo…

Sem imel drugi rojstni dan. Imam sestrico Flores, ki je praznovala petega in na obisku sva imela cel kup otrok. Malih, majčkenih in enega ogromnega, ki naju je slikal. Danes kaže mene, ker sem mali lepi fantek, jutri pa še vse ostale…

Nekoč vas je vlak lahko pripeljal do Rateč, od koder ste se počasi odpravili pod skakalnice v Tamarju. Danes se proga konča na Jesenicah. Proga naprej je desetletja propadala in tudi uspešno propadla. Hvala bogu se je nekomu porodila dobra ideja, nekdo je imel na občini veze, tretji je imel denar in zgodba se je končala tako, da imamo danes po trasi bivše železniške proge od Mojstrane do Rateč kolesarsko stezo, ki pa je polna tudi sprehajalcev in uživačev na rolarjih. Ker smo pri nas doma še vedno v fazi navajanja Lare na še kaj drugega kot noge, smo se s prijatelji odpravili na prav lušten izlet, ki pa je bil zame še malce “popopran”.

Kolesarjev je res veliko in glede na promet, ki teče bi rekel, da je pol Slovenije ob nedeljah na kolesih.

Tudi mamice so odkrile “sprehajališče”.

Na čudovitih lokacijah pa so nekateri odkrili, da se da lepo preživljat konce tedna.

No tukaj pa je omenjeni POPER iz uvoda. Slika je zadnje, kar sem tisti dan posnel, kajti v istem trenutku, ko je nastala tale fotografija, me je v glavi zabolelo, aparat je odletel po tleh, jaz pa sem bil v isti sekundi pokonci in dva metra stran od pletene ograje, ki je bila električni pastir!
Šus v glavo skozi aparat je bil prav zanimiva izkušnja, saj se je Olki na praktičen način naučil, da se štrom ne šlata…hahaha

Najprej je bilo veliko pričakovanje. Potem je dojenček rasel in rasel…

Majhna punčka, ki je zgodaj začela ugotavljat kaj zmore…

In spoznavat svet okoli sebe…

Raste in gre naprej…

Ter čaka!!! Zgodba pričakovanja se zopet začenja…

Najprej se plazijo, nakar drvijo po vseh štirih, kmalu nato shodijo, sedaj pa še rolajo. In tako kot jih ni potrebno kaj posebno učit prvinskih veščin, tako se sami nauče tudi rolanja.
Jasno začetki so malo trdi, sploh če je otrok ena sama previdnost. Zato najprej malo po travi, potem v igri potrenirat kako se pade in pobere, potem pa kar gre. Še toliko lažje, če pade navdušena obljuba o sladoledu.

Najprej po travi

Potem previdno na asfalt

in vmes malo tudi na rit