Kašna planina??? Ja takšna lepa, enostavna, z lepim razgledom, brez koče, polna zanimivih reči.

Kje se začne hoja? Zelo enostavno! Na prelazu Črnivec 902 m visoko. Kje pa je Črnivec? Jah iz Kamnika jo zaviješ proti Stranjam, na križišču za Kamniško Bistrico greš desno in potem gas do vrha, od koder se lahko spustiš do Gornjega Grada in naprej v Mozirje ali Logarsko dolino(čeprav za v Logarsko poznamo lepo bližnjico skozi Podvolovjek). Nasproti oštarije(levo čez cesto), ki je z gorenjske strani desno, je makedamska cesta, kjer se začno tudi markacije.

Olki je po dooooolgem času spet migal. V aprilu je postal gradbenik saj adaptacija stanovanja zahteva svoje in prioritete so tu jasne. 3/4 aprila sem bil itak bolan, vendar kot rečeno… prioritete. Za družbo je poskrbela Lara, ki veselo trenira za poletje, kobopoizkušala uresničiti visokoleteče cilje (Triglav namreč, hehe).

In sva šla:

Pot je naravnost idealna za mularijo ali pa tiste, ki jih leta matrajo v drugo smer. Enostavna, nič strma in nevarna pot se vije 80% po čudovitem smrekovem gozdu.

Motivacija dela svoje! Hehe, Lari samo rečeš naj vodi in išče markacije, pa že leti v hrib kot prava planinska kozica. Nedelja je bila tudi temperaturno čudovita.

Tik pod vrhom pa se odpre. Gozd se je umaknil motornim žagam. Nastal je pašnik in pa lep razglednik.

Prostrani vrh je posejan z velikimi balvani, kjer bo imela mularija obilo priložnosti za igro, starši pa prijetno senco in zavetje. Razgled pri skrinjici z opisno knjigo je čudovit. Velika planina, Grintavec, Skuta, Planjava, Ojstrica, vse kot na dlani. Dleskovška planota, na vzhodu Lepenatka in Rogatec… Tukaj bi lahko pisal in pisal, kaj vse se vidi.

Šotorsko krilo razgrneva po tleh, preveriva Larine pete in prstke, potem pa po nekaj sladkih dobrot v nahrbtnik. Gojzarji počivajo, midva se grejeva na soncu in naju briga za vse na svetu. Leživa kot dve kladi in močno “trpiva”.

To pa je Kaja! Zlata prinašalka je že mnogo planincem povzročala skrbi, saj deluje izgubljeno, ko jo vidiš vso samo. Psička je doma namreč  na Črnivcu, odkoder se dostikrat odpravi za nič hudega slutečimi planinci in potem veselo vandra z vami. Lara je celo pot pletla past za očija in ga poizkušala prepričat, da bi kuža ostal najin, hehe…

Nič, bilo je lepo kot vedno…

Naša Lara ji pravi Lepa Natka, je pa to lep kucelj, ki loči dolino Podvolovjek od Gornjega grada. Na Lepenatko je enostaven dostop iz Mačkinega kota, na katerega levi odcep morate biti pozorni, ko se boste spuščali s prelaza Črnivec na Savinjsko stran.

Z Laro sem šel po kar lepem času spet sam v breg, Ruby in Natalija pa sta smrkali doma…

Tu sva začela…. (levi vrh s snegom je Kranjska reber, kamor vodi pot s Črnivca ali pa iz Kranjskega raka)

Če želite se pot lahko takoj postavi pokonci. Je pa tudi bolj položna varianta, le po gozdni poti jo uberite…

Po 10-15 minutah res strmega sopihanja, se nama je pokazalo sonce in tudi pot postane zložnejša. Oboje skupaj pa prispeva k odličnemu počutju.

Tole je poleti menda odprto. Jaz sem bil tu obakrat izven sezone… Je pa lepo, a ne??

Vreme je bilo krasno!

Veter naju je že nižje opozarjal, da se zna zgoraj omenjeno vreme obrniti. In na vrhu Lepenatke se je to tudi zgodilo.

Ko kup nesreče je čakala na dobrote iz nahrbtnika, jaz pa težil, da naj si obleče še bundo…

Navzdol pa je bil en sam smeh, petje, pravljice…no ja tudi na gor je bilo luštno.

Lara je spet na polno v pogonu, hehe. Dva izleta s fotrom pa je spet not padla. Letos ima celo načrte izdelane. Najprej Storžič, poleti pa z očijem za tri dni na Triglav.

V Mačah pod Storžičem sem bil še prepričan, da bom stal na vrhu, kar se je pa po par urah izkazalo za malce preoptimistično početje. Tako je ostal cilj le predvrh na Kališču, kjer je koča ob petkih zaprta, delajopa zato ob sobotah in nedeljah. Vsaj ni bilo gužve, čeprav so gor in dol dirkali (res so ubogi) mladci, ki se očitno pripravljajo za ne prav bostroumni tek “12 ur Kališča”.

Tu je bil moj začetek, še pred vrhom pa moj konec.

Vmes pa razočaranje, saj tele oznake očitno napovedujejo izgradnjo ceste za potrebe gozdarske težke mehanizacije. Psi lajajo, karavana gre dalje.

Malo pod Kališčem pa pdrugo razočaranje, saj se je vrh zavil v meglo.

K megli se je na sedlu pridružil noro močan veter, ki ni popustil niti za ped, čeprav sem se dvignil še za 100 metrov v meglo. Gaziti se mi ni dalo več, tudi orientacijo je vzel vrag, zato se je bilo edino pametno obrniti…

Lep pozdrav, pa kdaj drugič…

Planinski orel pa je krožil in krožil…

Ruby je tako kot Lara doživela svoj planinski krst pri starosti 6 mesecev. Laro sva z Natalijo nosila v hribe celo poletje in bila navdušena. Tokrat je bila odločitev malce težja, saj smo še krepko v zimi, sploh pa to velja za gorski svet. Izbira cilja je bila zato dokaj preprosta. Kratek dostop, na cilju obvezna koča, vreme mora biti 100% zanesljivo in pa ata Olki rabi za na hrbet nov nahrbtnik za nošenje dojenčka. Torej gremo na Veliko planino.

Planina se je vsa kopala v soncu.

Lara in mami sta lepo “uživali” in se vlekli kot dve megli!! Hahahaha, resnično sta pot vzeli z veliko mero uživanja, saj sta se celo pot režali in me dražili, ker jaz pod novim nahrbtnikom nisem užival pol toliko kot oni dve, hehe

Pod vrhom se nas je lotil veter, ampak na to se je treba pripraviti preden greš na pot.

Ruby jaha fotra!!! Goni ga pa starejša hči, hehe.

Da bo še ata na slikah skrbi Nati in to prav dobro a ne???

Ruby je dol grede uporabila isto taktiko in jahala fotra, ter jasno 3/4 poti spala, kozi sta se pa spet režali, drsali….

BOMBA od izleta, bilo je krasno, prijetna koča pa tudi lepo založena, tako da so peli ajdovi žganci, da je kar bolelo…

Spet ena taka hitra varianta! Sobota popoldan! “A greva jutri v hribe?” me po telefonu sprašuje Jure/Seamus.Peljem pa se domov po celotedenski celodnevni izmeni. “Ne vem, se moram doma zmenit!” v opravičilo izdavim. Jah težko je najti čas za vse, hehe.  Ob 23h mu pošljem SMS: Od doma grem ob 5h. Kamniško sedlo!

In se dobiva v Kamniški Bistrici. Malo naju sicer straši temperatura, saj kaže zgolj -14 stopinj, pa sva šele na 100o metrov nad morjem.

In sva šla! Otovorjena kot se za turne smučarje spodobi. Se pravi kot dve “mazgi”. Mraz je nepopisen, vendar strmina kmalu poskrbi za notranje izgorevanje.

Zgodnje sonce nama razen vzdihov občudovanja ne nudi čisto nič drugega. Še vedno sva v senci.

Jaz sem tokrat kar malo jezen sam nase, saj se mi hribovsko pavziranje hudo pozna. Kondicija ali pa dan enostavno nista prava. Sploh se ne ogrejem! Non-stop  me nekaj moti.  Sedaj sem lačen, potem žejen, nakar kar oboje, vmes me ne ubogajo ohlajeni prsti na nogah, nahrbtnik, kjer pa visijo še smuči bi pa najraje stran vrgel. Jure pa hodi pred mano, kot da se sprehaja ob Ljubljanici. Strmo pa kot pes…

Jah tu dol bo treba! Sneg je trd, pomrznjen. Sem omenil mraz? Tu gor na skoraj 2000 metrih je še lepše… Pa še pihati je začelo.

Tik pod vrhom sem bil že čisto brez volje. Noge definitivno niso prave…

Ampak SONCE pomaga! Mraz je še vedno hud, vendar se glava počuti takoj bolje. (foto: Jure/Seamus)

Greva še na rob, gledat kaj delajo v Logarski dolini.

Za tja gor jaz danes nisem pravi. Ne na Planjavo,  ne na Brano jaz danes ne pridem.

Veter in sonce tukaj kraljujeta.

Ves spust manjka! Tole je pogled proti Koglu iz podna.

Vmes je bilo pestro. Iskal sem izgubljen objektiv (80-200/2.8) ker mi je odbrzel po snegu proti dolini. Pa ga je Jure našel v ruševju (nizki borovec). Hvala še enkrat! Odletel proti dolini pa je zato, ker se je odtrgala torba, ki sem jo imel na pasu. Pa ne kar tako, pač posledica mojega padca v enem ozkem dokaj strmem delu, kjer mi je malce nesigurnosti in pomanjkanja znanja omogočilo raziskovanje strmina z glavo naprej. Bojda sem prav luštno ril proti dolini, prebil prvo barikado ruševja in se k sreči ustavil pred drugo.

Da se skrajšam! Odletel sem BIG Time, hehe in jo srečno odnesel, le z danes močno bolečim kolenom in komolcem. Lahko bi bilo bolj “zabavno”.  Tako ob pol 12h sem bil doma, ob 14h pa že na bowlingu v Lj, kjer smo se šli trije slavljenci  rojstnodnevni žur…

Hladno jutro leta gospodovega 08. Slovenija spi v omotici huronsko burne noči. Silvester je bil zalit, prehod v boljše leto za nami. Olki pa gre na prvo letošnjo!

Velika planina v jutranji tihoti s svojo nedolžno lepoto skriva in taji, kaj je počela še ne par ur nazaj. Rohnela, grmela in se svetila v peklenskem plesu ognjemetov, pijanih senc in gromoglasnega tuljenja njenih nočnih “častilcev”. Pot mimo Domžalskega doma me vodi skozi vonj cenenega vina, plehke brezvsebinske glasbe. Da je le naglas! Črni krokarji se mastijo z izločki pijanih želodcev, ki niso vzdržali pritiska novega litra.

Jaz pa le pogledam stran in častim veter in sonce v prvem jutru januarja leta gospodovega 08.

Zgodnje jutro dočakam že visoko nad Stahovico, kjer niti lepota narave ne more prekriti človeške sle po več.

Kjer so nekateri povezani z bogom le skozi ikonografijo, ki ne upošteva narave.

Narava nam je bog, bogatstvo in zdravje. Vse kar potrebujem je tu!

Visoko nad dolino Kamniške Bistrice se v pobočjih Mokrice skriva jama, ki še danes ne da miru uživačem v naravi, a žal tudi takim barabam, ki bi od narave le jemali in kradli za lastne dobičke. V jami so bile namreč odkrite kosti jamskega medveda, a ne le enega in to je glavni problem, ker na trgu en sam samcat zob jamskega medveda stane cca.50 €. In zato je bila jama z veliko dela in denarnimi sredstvi zaščitena z varovalno mrežo, ki je nepovabljenim preprečevala vstop. No upam, da bo po našem odkritju zaščita sanirana v čim krajšem času.

Pa pojdimo raje k zgodbici in fotografijam

Kjer je jama in še sploh če je v Kamniškem koncu bo ob meni sigurno Miha, jamar, ki mi je lani razkazal čare Kamniške jame pod Zeleniškimi špicami.

Nečak Jure in Mihov Lenart sta bila tudi z nami in uživala toplo sonce, ki je zamenjalo obupno dolinsko meglo.

Pot je enostavna, pač lovska nemarkirana steza, za katere pa vemo, da so največkrat narejene za enostavno zložno vzpenjanje, brez hujših naprezanj. Eno samo uživanje.

Daleč spodaj megla, v ozadju pa Kamniški vrh, ki sem ga v družbi s Seamusom napadal nekaj tednov nazaj.

Še zadnji edini malce težji del smo pregazili in že se nam je odprla takšna panorama, da smo kar pozabili da smo pred vhodom v jamo.

O tem govorim. Pobočje Mokrice se je kopalo v soncu, nas pet pa je zmrzovalo v senci.

Pa smo šli hitro v jamo občudovat lepote in pa tudi toplota nam je bolj odgovarjala. Le aparat in objektiv sta postala nekam vlažna in zarošena, hehe

Našli smo tudi nekaj kosti jamskega medveda, ki so se valjale naokoli kot dokaz, da je pred nami nekdo kradel naravi.

Pri lovskem stanu sem se zahvaljeval soncu za lep dan, novo doživetje…

In po bližnjicah odbrzel v megleno dolino.

Kamniški vrh da je HARD tura??? No ja, odvisno s kom in kako!!! Me v petek kliče blogerski kompanjon, ki ga v živo sicer ne poznam, ter sprašuje kakšne imam kaj plane čez konec tedna. In potem se je zadeva odvila nekako takole: Pokliče, kam bi šli, čakamo vreme, zvečer SMS, cilj določen, ura tudi, se dobimo, ajde živjo!

Stahovica, parkirišče pri tovarni Kalcit, ura 7h. Se pripelje še en Grande Punto, notri dva človečka, točna, prijazna, no pa pojdimo! Ja kje pa se gre? Kje se pot začne? Noben nima pojma, zato se zapodimo z avti v vas, ki jo vidimo nad seboj, kjer nam mamka pri neki kmetiji dovoli pustiti avtomobile, obenem pa nam da še napotek kje in kako…

Naj vam predstavim Jureta! One and only SEAMUS! Bloger, zaljubljenec v gore in naravo. Pravi patron za mene. Takih mi manjka.

Markacij ni, poti se začenjajo in izginjajo, tretja nas vodi kar nekam… Jah nič pa pojdimo eno direktno. Začetek nič kaj obetaven

Nadaljevanje je strmo ko pes… Nataša (aja, njo sem vam pa pozabil ekstra predtavit,hehe) prvič ta dan omeni nekaj na temo SUFFER ture, kajti teren je resnično strm, malce zasnežen, poln listja in trde drseče zemlje…

Strmina se zaključi na enem od mnogih grebenov, ki se cepijo od Kamniškega vrha. Kje smo se nam ne sanja, ampak prav skrbi nas pa tudi ne, saj znamo hodit…

V Juretu se prebuti otrok, ko opazi debel led, kjer so bile še prejšnje dni luže.

In kaj se otrokom, ki imajo več kot 25 kil zgodi?

Nataša! Raje bi vam pisal o njej. Tiha, simpatična, za hojo utrgana deklinca, ki se z Juretom klati po hribih. In to kako hodi!!?? Jah ni kaj… Tukaj so se naše poti za pol ure razšle, saj je Jure spet ubral direktno v breg (Kao po bližnjici), ker pot se spet sumljivo izgublja.

Jaz pa solo po svoje. Po izgubljenem upanju, da bom hodil po poti, tudi jaz uberem SUFFER part II. V ozadju se vidi naš cilj, nekje v grebenčku sredi slike, pa sopihata Nataša in Jure.

A tamle levo spodaj sta. Bo treba pohitet, če hočemo skupaj priti na vrh. Vmes se deremo iz roba na rob, nažigamo v strmino direktno navzgor in se čudimo pomanjkanju snega. Tu nas je za razliko od ostalega dneva spremljalo tudi sonce.

Seamus/Jure na svojem grebenčku. Nataša pa se je tudi odločila za svojega. Na vrh priracamo vsak po svoji smeri.

Zadovoljstvo po sopihanju se bere na obrazu. Pa ne le njegovem.

Pridruži se nama še Nataša in skupaj se odpravimo še par zadnjih metrov proti vrhu.

Smuknemo v bivak, kjer se kot vedno klepeta, napaja in futra in zamenja mokra za suha oblačila.

Sonce nas je pozdravljalo le še nekaj trenutkov, ki sva jih z Juretom poizkusila izkoristiti za fotografiranje… ampak

Pes je prinesel meglo in odnese razpoloženje…

In smo šli dol! Kje? Nimamo pojma, kar nekje. Zopet kolovratimo ppo brezpotju, sem ter tja srečamo vabljive stezice, ki pas nas vodijo v povsem drugo smer…

Najdemo celo izhodišče od koder naj bi zjutraj štartali in celo markacije in table… hahaha. Jaooooooooooo Jure!!!

Veliki Seamus! Še kozolci so manjši od njega.

Ko pridemo iz gozda, šele opazimo kje smo. Vemo da smo sestopili krepko preveč v desno. Pa nič zato. Bomo pa spoznavali Gorenjsko.Pot pod noge, kajti daleč sta Grandija.

Spoznamo da se da gobarit tudi pozimi.

Spoznamo tudi to, da vsa silna zimska oprema, ki jo imamo s seboj, danes deluje nekako smešno glede na razmere.

Preko travnikov in gozdov, grap in klancev počasi, počasi priracamo do vasi, kjer nas čakata avtomobilčka…

Zamenjamo gojzarje za lažjo kategorijo obutve, si stisnemo roke in vsak svojo pot naprej.

Tura je bila zaključena, prijateljstvo pa upam da začeto, ker tako hitrega vklopa treh ljudi, do včerajšnimi neznanci, pa še ne..

Velika planina je odeta v brezmadeženo beli plašč. Sama, opustela, le stopinje divjadi in redkih, zelo redkih sprehajalcev, ki so si zaželeli malo zimskega vzdušja, ki ga v dolinah noče in noče biti. Cesta do Kranjskega Raka (prelaz in najhitrejša povezava med Gorenjsko in Lučami, Logarsko dolino, …), je kopna, naprej pa prav lepo zimsko zasnežena in poledenela. Ampak ni panike…zimske gume so zaenkrat dovolj.

Grandija navižam v sneg in stopim v ledeno senco. Veter ki piha mu pravimo severnik, tako da je prav “prijetno”.

Mraz je bil na soncu hitro pozabljen, konec koncev je tudi pot navkreber poskrbela za dodatno gretje. Nahrbtnik v katerega sem stlačil vso foto opremo in rezervna oblačila, pa je bil tudi po svoje zabaven. Zato sem ga na vrhu prav zadovoljno zabrisal v sneg…

In se lotil fotografiranja…

Pastirski stanovi so opusteli. Tam okrog Božiča pa bodo kot vedno polno zasedeni z raznimi žura željnimi “ljubitelji narave”…

Počasi sem šel nazaj v dolino… ups nahrbtnik sameva še v snegu….

In ker je velika divjad vsa pametno poskrita, sem danes foto lovske nagone, sproščal na ubogem ptičku, ki se je usedel na 30 metrov oddaljen vrh smreke…

Kofce sem na svojem blogu omenjal že velikokrat. Enkrat kot cilj, drugič kot vmesno postajo, tretjič kar tako. Tokrat pa so bile Kofce VELIK cilj. Ampak tokrat za Laro. Punca je bila namreč presenetljivo navdušena nad predlogom, da gre z mano na čaj. Kaj je tu velikega? Nič razen da je šla petletnica s fotrom na Kofce, ko je bila že črno črna tema… Strahci in volkovi pa ponoči na veliko razsajajo po gozdu, če si star pet let in imaš od staršev edine napotke o življenju skozi pravljice, kjer je volk grozna žival, pa še sploh…

Po kosilu, ko so obiski odšli, me je prijela silna želja po miganju. Vprašam Laro če gre zraven in se vsa navdušena veseli preizkusa novih pohodnih čevljev in pa dejstva, da gre spet na izlet. Seveda je bil del motivacije tudi v obliki sladkih čoko kuglic(Montignac, heheh BIO), ki so se skrile v očijev nahrbtnik. Ura 16:45.

In sva šla! Najkrajša pot je od Matizovca, kmetije nad Podljubeljem. Tema popolna, Lara se zabava, poje, neka čudna euforija jo preveva. Jo je morda strah? Pravi da ne in da je prav fino…

Tik pod kočo, kamor sva prispela po uri hoje, naju napade kar močan veter, snežilo je pa itak celo pot. Tako, da sva si kar oddahnila, ko opaziva tople luči v koči.

Čaj, topla krušna peč in za povrhu še dobra družba in risanke. Kaj češ lepšega.

Ampak treba je še nazaj v dolino. Bojno opremo nase, svetilke usmeriva pod noge in greva. Mamico je morda že strah, ker se obirava, hehe. Dol je bilo malo sitno, ker je  drselo, ampak saj imam očija s seboj, me bo pa malo nesel… Itak sem utrujena.