Poti na Triglav je veliko. Planinskih koč v njegovem pogorju tudi ne manjka. Predvsem pa je okoli njega množica vrhov, s katerih je zame osebno razgled po okolici še lepši. Tokratni zapis, ki bo malo kritičnejši, je posledica srečevanja drugačnih ljudi v hribih, kot sem jih bil vajen do sedaj in zaradi katerih me malce skrbi za prihodnost.

“Čehi v naših gorah! Kampiranje sredi TNP-ja! Slabo opremljeni Madžari! Vse v nahrbtnik!” so naslovi, ki smo jim bili priče, ko so vrli pisuni (razni Foni novinarji že niso) pljuvali vse naokoli, le lastnega dreka niso videli. Namreč moja opažanja v Julijcih, kjer je gostota tujih častilcev naših gora največja, so kompas zavrtela za stoosemdeset stopinj. Saj ne rečem, da se ne najde planinec, ki si zvečer pred kočo skuha juhico, ki ima v nahrbtniku 5 litrov vode, ki očitno za teden pohajkovanja po gorah enostavo ni pripravljen plačat vse preveč napihnjenih cen (za katere niso krivi oskrbniki koč, da se ve!!!). Skromnost je morda tudi fasada za enostavno rečeno revščino, ki jo trpi večina ex-komunistične Evrope. Pa konec koncev, saj bi bil že čas, da se prava skromnost vrne nazaj v gore, kjer se žal potika vse več ljudi, ki gredo v visokogorje le takrat, ko se jih 10 dogovori za osvajanje Triglava, obenem pa so njihove izkušnje na nivoju vzpona na Pohorje z gondolo.

Danes je večina teh “nezaželeni” vzhodnjakov, po pričevanjih oskrbnice na Staničevi koči (ista trditev se sliši tudi v Zasavski koči), popolnoma enakopravnih po porabi denarja v kočah z raznimi Avstrijci, Nemci, Angleži… Ločijo se le po tihosti, skromnosti in resnični ljubezni do gorske narave. Koga bost slišali huronsko tulit budalosti v stenah, kjer tako lepo odmeva gamsov žvižg? Koga boste videli opitega do onemoglosti sredi naše najopevanejše koče pod Triglavom (dejansko Hotel “Obiramo do golega, zakar ne rečemo hvala, dober dan in nasvidenje”)?  Kdo se posmehuje vsem, ki so bojda bojazljivo opremljeni s čelado in samovarovalnim kompletom? To  je SLOVENSKI KERL’C, ki ima doma verjetno obrt, nekaj delavčkov, ki jih sme nadirat, ženo, ki nima za frizerja in pa seveda kupček evrov, na katere je silno ponosen predvsem takrat, ko jih lahko kaže okolici.

Lepo se bere, da naj najprej pometemo pred lastnim pragom, a kaj ko se topoumnosti ne da pomest. Francelj in Joža bosta še vedno s seboj v hrib nosila flaško pekočega, nekaj pločevink rdečega/zelenega s peno za na pot, v koči bosta jasno največja junaka, saj plezata brez varovalne opreme, ker se pa počutita neizmerno domače, bosta tujcu pokazala, kdo je tukaj gospodar, in se drla, pela “ne boš ti meni zizike majal…” (celih pesmi z domoljubno ali ljudsko/narodno tematiko itak ne znata), zjutraj pa horuk na Triglav s še ostalimi 500 osvajalci edine prave gore.

Triglav, ki je dejansko naš največji simbol, že dolgo ne obiskujejo razni župniki z Dovjega, ljubitelji gorske narave, rekreacije, ki mu spoštljivo parkrat v življenju pridejo voščit “Dober dan” . Danes se na njem žal prepogosto vijejo kolone ljudi, ki imajo s planinstvom toliko veze, kot lopata s simfoničnim orkestrom.

Bo daj drugače? Dvomim. Vedno se bo našel posameznik, ki v gore ne sodi, a ko bo to le posameznik bom jaz osebno presrečen, do takrat pa preobljudenim potem voščim: ADIJO!!

Pot iz Kota bi lahko preimenovali “Samotna pot”, saj za razliko od 200 doberdanov, ki jih boste izrekli mimo Vodnikove koče, tukaj ne boste srečali žive duše.

Grdo rečeno, ampak najraje bi se tudi jaz na vse skupaj pos…., obrnil proč in rekel, kaj me briga kako je v gorah.

Prestrmo, dolgočasno, premalo nobel ali kaj? Krma, Zadnjica, Kot so doline, kjer vas na parkiriščih obiskovalci Triglava redko pozdravijo.

Razna društva, klubi, združenja vam je težko organizirati izlet v gore, kjer ne bo 70-150 ljudi? Vam je težko svojim članom pokazat Triglav iz kake druge smeri, ob drugem času in brez skoraj obveznih žurk po kočah???

Več vas je, boljša je družba,  a ne ???

In potem čudenja, da kako pa mi tega nismo videli. Veste so le korak od poti, morda celo na njej! Le malo tišine rabijo….

Tilka in ostala ekipa odgovorna za Staničevo kočo, pa naj bo vsem za vzor!!! Tukaj pa prav konkretno in brez sramu ciljam na vse, ki se mastijo pri PD Ljubljana-Matica. O njih kdaj drugič, če me le uspejo sprovocirat…

Je fino lazit gor in dol v koloni??? Čakat da se vam naenkrat 80 ljudi umakne, da se 80-im umikate vi???

Medtem pa se v bližnji in daljni soseski v enem dnevu sreča le svoja senca in ljudi za na prste ene roke….

Dva dneva pohajkovanja (no ja, kar konkretno “zajebane” hoje, heh) po Julijcih je za menoj. Cilj je bila sicer Triglavova nevesta, Rjavina, ampak o tem jutri ali pa kak dan kasneje. Bolj pomembno je bilo to, da sem se namenil narest nekaj dobrih posnetkov, za kar pa sem moral s seboj vleči tudi mojega “malega Nikorčka” (300mm/F2.8). In samo dan po morskem dopustu lazit v hrib je prav “zabavno”, hehe.

No pa da ne nakladam preveč, gremo k pravljici. Starši, ki pa berete tole, pa imate nalogo poiskati pravo pravljico o Zlatorogovem kraljestvu in jo na naslednjem izletu povejte svojim mulčkom. Jaz vam danes povem svojo verzijo.

Nekoč pred davnimi časi (saj se začne tako, a ne?), je živel lovec. No malo drugačne sorte, saj je naokoli lazil brez puške.

Njegove lovske stezice so vodile tudi v gorsko kraljestvo.

Kjer je sanjaril o njem. Kralju vrtoglavih prepadov!!!

A ker je sanje potrebno živeti, je rad zgodaj vstajal in se podajal v Zlatorogovo kraljestvo, da bi le videl njega…

Dolge sence so se še plazile po skalovju, ko je lovec že stikal in oprezal za njim.

Nakar v daljavi zapazi kozo čuvarko črede, ki je budno pazila na vsakršno nevarnost.

Med njimi je namreč veliko mladih kozic, ki obiskujejo še kozji vrtec.

Enoletne kozice, pa medtem obiskujejo alpinistično šolo, kjer so ravno danes trenirale varno sestopanje.

Na malo manj strmem pobočju pa so jih otročički iz vrtca oponašali.

A večino časa so malčki preživeli na čudoviti zeleni preprogi v veliki igralnici Zlatorogovega kraljestva.

Vzojiteljice pa so jih med igro pazljivo čuvale.

Mladi očki, pa so bili med tem v službi. (Nikkor 10.5mm/F2.8 DX Fisheye, razdalja 5-6m)

Da pa mladi očki postanejo veliki in ponosni kozorogi morajo pojesti veliko sveže gorske trave in planinskega cvetja.

In ko zrastejo do polne moči, so resnično veličastni.

Sicer so bili danes nekoliko utrujeni, saj so včeraj praznovali dolgo v noč.

Tudi ostala družba je bolj počasi začenjala jutro.

In ker zgledi vlečejo, je počivala cela družina.

Lovec je bil srečen! Celo Zlatorogovo kraljestvo mu je ležalo pod nogami, Kralj gora mu je dovolil spoznati svojo družino…

V slovo mu je pomahala najlepša med Kraljevimi ženami in ga s pogledom spremljala na poti v dolino.

Eto pravljice je konec, kdor se je prebil do konca naj ve le to, da je skrivno kraljestvo zelo blizu, zato upam, da če ga najdete, tam ne počnete ničesar, kar bi motilo ali bog ne daj ujezilo Kralja gora.

Jutri pa manj pravljic in malo več pohodniških zgodbic.

Na kratko:

Pokrajina fantastična, otroci (Lara in Ruby) tako tako, vreme KATASTROFA. Vse ostalo pa v slikah in nekaj stavkih.

Cilj Zermatt! Zakaj ? Zaradi hribov!

Ampak tukaj pa nekaj manjka, a ne??? Ja seveda manjka! 1500m skalnatega trikotnika!!! Klasični štant za fotografiranje njegovega veličanstva Matterhorna, lepotca vseh lepotcev, piramide vseh piramid (… in še nekaj oh in sploh pridevnikov si zmislite sami) mi je ponudil samo tole.

Sicer je sem ter tja skozi kako luknjo posijalo sonce ampak vremenska napoved za naslednje dni je žal slaba. Breithorn bo žal počakal nekaj tednov, saj sem po obisku Švice tako nakurjen in navdušen, da ne razumem zakaj so nekaterim naši hribi najlepši na svetu. Imamo par lepih dolin, par slapov, sem ter tja celo prijaznega človeka, tukaj pa je vse na hudo višjem nivoju. Po buči jih tolčemo le z dolino Sedmerih jezer ampak to je to.

Tudi mini blejski Vintgar imajo, hehe.

Simplon! Visoki prelaz med Italijo in Švico. Vršič???!!! Ah dejte ga no biksat. Pol leta zaprt, ocurijo te za parkiranje, ponudba pa … mah bom nehal tole primerjavo, ker drugače me kak goreč slovencelj še popade.

Še malce drugačen kot in nova razglednica. Kot vidite nam je narava kot v posmeh za slovo namenila lep s soncem obsijan prehod čez Simplon.

Če pomislim da nas je pralo in pralo…

No pranje sicer pomaga k bujnejšem rastju cvetja, ampak hudiča ne danes, ne jutri… Zato pade odločitev GREMO NAZAJ! Škoda časa, živcev, zdravja in nenazadnje denarja. Jep Švica ni poceni.

Eto še eno Natalijina slikca. Ruby bo očitno navdušena kampistka, saj je bila nad šotorom navdušena. Mi pa malo manj nad njenim nočnim rjovenjem, saj jo je popadel prehlad, ki ji je motil mirni spanček. (Večji problem pa je trenutno z Laro, ki se je prebudila z vročino )

Daljši spis posvečen Zermattu sledi, saj je kaj za videti. In kot rečeno tja se kmalu vrnem, saj me je pokrajina dobesedno prevzela. Kaj bo šele. ko bo sonce in možnost pohajkovanja po hribih …..

V oktobrski številki Planinskega Vestnika iz leta 1928, najdemo poročilo o otvoritvi nove poti na Mojstrovko. Prav zanimivo je prebirati to besedilo, zato si oglejmo povzetek!

“Čim so začeli Italijani na Vršiču našim turistom ovirati prehod preko meje, nam je postala Mojstrovka nepristopna. Na naši strani je namreč Mojstrovka kakor odsekana. Zato je Osrednji odbor sklenil, da nadela zavarovano turistovsko pot preko njene severne stene… Vso akcijo je prevzel dr. Stanko Tominšek… Opetovano je že lani preplezal steno v več smereh in je dognal, da se da pot izvršiti… nato se je delo oddalo Ivanu Vertelju iz Kranjske gore, ki je bil pred dobrim letom izvršil tudi pot na Prisojnik… Pot je drzna, a ves čas skrajno zanimiva, morda najlepša v naših planinah. Menjajo se stene, kamini, police in žlebovi, na vsak korak kaj novega, nepričakovanega… V nedeljo dne 26. avgusta se je nova pot slovesno otvorila in izročila prometu. Okoli 100 turistov je obhodilo vso pot, med njimi skoraj polovica dam… Po obhodu se je vršila pri Erjavčevi koči neprisiljena planinska veselica…”

No in danes ob 6.30h sem se odpravil nanjo tudi jaz. Ampak kako fino družbo sem imel pa danes!!! V redu, Robija in Luko (moji stalni senci, hahah) sedaj že vsi poznate, kar je zanimivega je to, da si je Natalija po kar nekaj letih (jah kaj čmo majhni otroci), zaželela skale. In smo šli k njej dragi Mojstrovki, saj jo s kakim 3-8 urnim maratonom nisem hotel do konca zamoriti po toliko letih brez prave ture.

Od tu pa klasično po Olkijevo, s fotkami!!!!

Z Vršiča smo jo ubrali proti sedlu, kjer se pot razcepi. Levo v Mojstrovko, desno pa proti Slemenovi špici. Vmes pa smo opazovali prečudovito vzhodno panoramo , kjer kraljuje Prisank.

Vročina v dolini se pozna tudi tukaj gor, vendar se kljub temu diha svež, hladen zrak. Mi smo ga dihali kar globoko.

Kaj dela Mojstrovko tako močno obiskovano? Predvsem dejstvo, da je blizu Vršič in pa dve poti, ki si ne moreta biti bolj različni. Ena je sprehod po šodru, druga pa čudivito igranje s skalami in varovalno železnino, s katero je severno steno opremil Hanza.

In zadeva se takoj začne zelo strmo!

Ampak je pa zato užitek takoj na višku. Luka postaja pravi mali planinski obsedenec…(da bi jih bilo čim več njemu podobnih, pa me za prihodnost ne bi skrbelo).

Natalija sicer pravi, da tako z nje lilo pa še ni (jah mama so brez hribovske kondicije), vendar žareče oči in nasmeh govorita drugo zgodbo.

Smer je tako genialno speljana, da uvodnemu tekstu niti danes ni kaj za očitati. Pot je naravnost čudovita.

Tik pod vrhom, ko smo se že videli ležeče na sončku, pa so nas je začeli obiskovat oblaki.

Sonce se je skrilo, tako da razgledov ni. Je pa zato na fotki avtor bloga, ki je ponavadi za objektivom . Res je malo takih slik, ja. Heheh

Vršni del spusta je malce dolgočasen, ampak češnja na vrhu torte še prihaja….

Melišče!!!!! Z vršiškega prelaza se ga vidi v vsej njegovi razpotegnjenosti. Ampak kaj bi ga gledal, najlepše ga je PRELAUFAT!

Cmir 2393m visok vrh nad dolino Vrata je bil naš tokratni cilj.

Zgodnje jutro v Vratih je bilo prav hladno. A danes bo še hudo vroče… Ura je 5.00 in zgodbica se začenja.

Ekipa znana. Robi, Luka in Mare. Seveda je zraven tudi Olki, heh

Strmine spodnjega dela Tominškove poti, ki se vije pod stenami Begunjskega vrha in Cmira, vam ne bom kazal, naj povem le da je znoj tekel v potokih. Je pa zato nagrada ob razgledih zato toliko več vredna.

Stena vam je na Tominškovi poti kot na dlani. Z malo zmogljivejšim objektivom, pa se da opazovat tudi detajle v steni, kot je slavna Sfinga, ki se boči nad steno. O njej je prav zanimivo pisal Ante Mahkota, ki jo je tudi prvi preplezal.

Prehod med dolinama Vrata in Zadnjica se prav posrečeno imenuje Luknja. Si predstavljate debato: S’m šu skoz Lukno u Zad’nco ! Hehehe

Pot se spet postavlja pokonci. Se pa zato izredno hitro pridobiva na višini.

Jaz pa kar ne morem iz svoje kože in kar slikam in slikam. Če je pa tako lepo… ( v ozadju prečudoviti Stenar)

In potem se je začelo tisto najlepše na Tominškovi poti. Plezarija ob obnovljenih varovalih, ki jih podirajo zimski plazovi in podori, je bilaen sam užitek. JAsno da je potrebno biti pazljiv in primerno opremljen.

Čelada recimoje že ena nujna reč. Tudi samovarovalni komplet je marsikje nujen.

Kak konec vrvi tudi pomaga. Madžarom smo posojali cepine, medtem ko smo sami povsem varno prečili nevarno snežišče.

Od tu pa le še hoja, hoja… Kjer se združita poti Čez prag in Tominškova je za vse pohodnike namenjene k Staničevi koči ali pa na Kredarico, konec hitrega strmega vzpenjanja. Tu se ponavadi začne vročina, pot ni več tako zanimiva, se pa da opazovat rožice, živali, …

Srečanja s kozami in kozorogi so kar pogosta.

Na WC se gre pa na ravno pot, kaj se boš matral v strmini…

V strmini se raje pasejo.

Bolj poredko pa se vidi tele begavčke, ki jo ucvro stran v tistem trenutku ko si opažen.

So pa zato tu rože, ki ne gredo nikamor. Mi pa!!! Smo tik pod kočo.

Koča Valentina Staniča je pri meni uvrščena med tiste prijazne, prijetne koče, kjer se te postreže kot človeka, prijazno ogovori, malo poheca ne pa,… mah ne bom bentil nad nesposobnostjo nekaterih. Je prelepo… Gremo dalje.

Od tu pa se nam prvič pokaže v vsej svoji lepoti. Cmir in prečudovita, samotna in divja dolina Za Cmirom, ki ima več obiska pozimi kot poleti.

Dolina je namreč čudovit kraj za turne smučarje. Mi pa prečimo zadnje ostanke snežišč. Prav zoprno stmo je in pogled proti robu snega, kjer se začno skale ni prav nič prijeten. Strah pred zdrsom te naredi previdnega.

Previdnost te na grebenu ne sme zapustiti niti za trenutek, saj ozka potka, strmi spusti ob klinih in drobir na gladkih ploščah ne odpuščajo napak.

Z aparatom okrog vratu pa je še malce bolj zabavno, hahah

Ker pa je tu tako noro lepo (le vročino je potrebno odmislit, hahah), se mi ustavljamo na vsakem varnejšem stojišču in samo vzdihujemo nad lepoto narave.

Od daleč so bile gladke plošče videti prav strašljivo, vendar dobra obutev grabi.

Pa smo tu. Vrh Cmira je čudovit razglednik. Mi smo na vrhu ležali in ležali. Malo zaradi lepih razgledov, predvsem pa zato, ker nas je čakalo še 1400metrov sestopa po brezpotju, kjer ne bo varoval, poti…. Le dober Maretov nos za prehode in nekaj možicev iz kamenčkov nas bo vodilo v Vrata.

Spust je fotografsko neobdelan. Huda vročina ( sedaj vem zakaj se tem koncu reče Kuhinja), utrujene noge, skrb pred padcem so pač naredile svoje in aparat se je preselil v nahrbtnik. Saj sem ga cel dan nosil za vratom , hehe. Poti kot rečeno do dna doline ni, potem pa se po postranih meliščih spuščaš proti dolini. Mi smo jim sledili malce preveč v desno, zato je bilo vmes potrebno prečiti v levi del, kjer pa smo se spustili do gozdne meje, sence, mehke poti om končno dna doline v Vratih. Ura je 16.00, jaz se kar bos odpravim še po avto in to je bilo to!!!

Noro lepa tura, sicer utrudljiva, vendar smo že na Dovjem ob pijači samo hvalili pot, ter pozabili na napore, ki smo jih pustili za sabo.

Gremo na sprehod? Že doolgo, dooolgo nisem bil na “sprehodu”. Delo, družina, delo, še malo dela, družina, delo….. Znano?

Pa pojdimo že na ta prekleti sprehod.

Prvi pogoj: zelo zgodaj.

Drugi pogoj: Počasi in ne takoj prestrmo.

Tretji pogoj: dajte mi malo miru, da bom malo sam z užitkom.

Četrti: naj bo družba res dobra

Peti: Mah kdo pa tukaj gor še kaj pogojuje… Uživajte.

Ampak ne pozabite na pazljivost.

Jejte veliko zelenjave!!!

In hodite le v ljudem prijazne koče! Prehodavci so vedno IN, Dolič še vedno OUT.

Pazite se BASE jumperjev, če prečite Kanjavčevo steno ( Vršaca se pa sploh ogibjte, ker vam lahko pade kdo na glavo, hiihii)! Lahko vas kap, ko vam mimo vas leteči, voščijo dobro jutro.

Na poti navzdol je zopet potrebna previdnost, ker….

.. pot je ovinkasta, ZELO!

Pot zaključujte v vročini, da boste znali bolje cenit naše gorske potočke.

Če v dolini naletiš na BASE jumperja, ki te je ustrašil sredi stene, ga lepo pozdravi, nato …

.. pa ju postavi pred steno, kjer naj čim bolj trapasto pozirata (Hec mora bit, hahaha). Jasno, potrebno jih je občudovati, saj za prvi skok, deviški skok, skok vseh skokov, potrebuješ A LOT OF KOHONES! Bravo!

Mi pa smo odkrevsali domov…

Za info o BASE-u in ostalih padavičarkih zadevah pa TALE LINK.

Kašna planina??? Ja takšna lepa, enostavna, z lepim razgledom, brez koče, polna zanimivih reči.

Kje se začne hoja? Zelo enostavno! Na prelazu Črnivec 902 m visoko. Kje pa je Črnivec? Jah iz Kamnika jo zaviješ proti Stranjam, na križišču za Kamniško Bistrico greš desno in potem gas do vrha, od koder se lahko spustiš do Gornjega Grada in naprej v Mozirje ali Logarsko dolino(čeprav za v Logarsko poznamo lepo bližnjico skozi Podvolovjek). Nasproti oštarije(levo čez cesto), ki je z gorenjske strani desno, je makedamska cesta, kjer se začno tudi markacije.

Olki je po dooooolgem času spet migal. V aprilu je postal gradbenik saj adaptacija stanovanja zahteva svoje in prioritete so tu jasne. 3/4 aprila sem bil itak bolan, vendar kot rečeno… prioritete. Za družbo je poskrbela Lara, ki veselo trenira za poletje, kobopoizkušala uresničiti visokoleteče cilje (Triglav namreč, hehe).

In sva šla:

Pot je naravnost idealna za mularijo ali pa tiste, ki jih leta matrajo v drugo smer. Enostavna, nič strma in nevarna pot se vije 80% po čudovitem smrekovem gozdu.

Motivacija dela svoje! Hehe, Lari samo rečeš naj vodi in išče markacije, pa že leti v hrib kot prava planinska kozica. Nedelja je bila tudi temperaturno čudovita.

Tik pod vrhom pa se odpre. Gozd se je umaknil motornim žagam. Nastal je pašnik in pa lep razglednik.

Prostrani vrh je posejan z velikimi balvani, kjer bo imela mularija obilo priložnosti za igro, starši pa prijetno senco in zavetje. Razgled pri skrinjici z opisno knjigo je čudovit. Velika planina, Grintavec, Skuta, Planjava, Ojstrica, vse kot na dlani. Dleskovška planota, na vzhodu Lepenatka in Rogatec… Tukaj bi lahko pisal in pisal, kaj vse se vidi.

Šotorsko krilo razgrneva po tleh, preveriva Larine pete in prstke, potem pa po nekaj sladkih dobrot v nahrbtnik. Gojzarji počivajo, midva se grejeva na soncu in naju briga za vse na svetu. Leživa kot dve kladi in močno “trpiva”.

To pa je Kaja! Zlata prinašalka je že mnogo planincem povzročala skrbi, saj deluje izgubljeno, ko jo vidiš vso samo. Psička je doma namreč  na Črnivcu, odkoder se dostikrat odpravi za nič hudega slutečimi planinci in potem veselo vandra z vami. Lara je celo pot pletla past za očija in ga poizkušala prepričat, da bi kuža ostal najin, hehe…

Nič, bilo je lepo kot vedno…

Naša Lara ji pravi Lepa Natka, je pa to lep kucelj, ki loči dolino Podvolovjek od Gornjega grada. Na Lepenatko je enostaven dostop iz Mačkinega kota, na katerega levi odcep morate biti pozorni, ko se boste spuščali s prelaza Črnivec na Savinjsko stran.

Z Laro sem šel po kar lepem času spet sam v breg, Ruby in Natalija pa sta smrkali doma…

Tu sva začela…. (levi vrh s snegom je Kranjska reber, kamor vodi pot s Črnivca ali pa iz Kranjskega raka)

Če želite se pot lahko takoj postavi pokonci. Je pa tudi bolj položna varianta, le po gozdni poti jo uberite…

Po 10-15 minutah res strmega sopihanja, se nama je pokazalo sonce in tudi pot postane zložnejša. Oboje skupaj pa prispeva k odličnemu počutju.

Tole je poleti menda odprto. Jaz sem bil tu obakrat izven sezone… Je pa lepo, a ne??

Vreme je bilo krasno!

Veter naju je že nižje opozarjal, da se zna zgoraj omenjeno vreme obrniti. In na vrhu Lepenatke se je to tudi zgodilo.

Ko kup nesreče je čakala na dobrote iz nahrbtnika, jaz pa težil, da naj si obleče še bundo…

Navzdol pa je bil en sam smeh, petje, pravljice…no ja tudi na gor je bilo luštno.

Lara je spet na polno v pogonu, hehe. Dva izleta s fotrom pa je spet not padla. Letos ima celo načrte izdelane. Najprej Storžič, poleti pa z očijem za tri dni na Triglav.

V Mačah pod Storžičem sem bil še prepričan, da bom stal na vrhu, kar se je pa po par urah izkazalo za malce preoptimistično početje. Tako je ostal cilj le predvrh na Kališču, kjer je koča ob petkih zaprta, delajopa zato ob sobotah in nedeljah. Vsaj ni bilo gužve, čeprav so gor in dol dirkali (res so ubogi) mladci, ki se očitno pripravljajo za ne prav bostroumni tek “12 ur Kališča”.

Tu je bil moj začetek, še pred vrhom pa moj konec.

Vmes pa razočaranje, saj tele oznake očitno napovedujejo izgradnjo ceste za potrebe gozdarske težke mehanizacije. Psi lajajo, karavana gre dalje.

Malo pod Kališčem pa pdrugo razočaranje, saj se je vrh zavil v meglo.

K megli se je na sedlu pridružil noro močan veter, ki ni popustil niti za ped, čeprav sem se dvignil še za 100 metrov v meglo. Gaziti se mi ni dalo več, tudi orientacijo je vzel vrag, zato se je bilo edino pametno obrniti…

Lep pozdrav, pa kdaj drugič…

Planinski orel pa je krožil in krožil…

Spet ena taka hitra varianta! Sobota popoldan! “A greva jutri v hribe?” me po telefonu sprašuje Jure/Seamus.Peljem pa se domov po celotedenski celodnevni izmeni. “Ne vem, se moram doma zmenit!” v opravičilo izdavim. Jah težko je najti čas za vse, hehe.  Ob 23h mu pošljem SMS: Od doma grem ob 5h. Kamniško sedlo!

In se dobiva v Kamniški Bistrici. Malo naju sicer straši temperatura, saj kaže zgolj -14 stopinj, pa sva šele na 100o metrov nad morjem.

In sva šla! Otovorjena kot se za turne smučarje spodobi. Se pravi kot dve “mazgi”. Mraz je nepopisen, vendar strmina kmalu poskrbi za notranje izgorevanje.

Zgodnje sonce nama razen vzdihov občudovanja ne nudi čisto nič drugega. Še vedno sva v senci.

Jaz sem tokrat kar malo jezen sam nase, saj se mi hribovsko pavziranje hudo pozna. Kondicija ali pa dan enostavno nista prava. Sploh se ne ogrejem! Non-stop  me nekaj moti.  Sedaj sem lačen, potem žejen, nakar kar oboje, vmes me ne ubogajo ohlajeni prsti na nogah, nahrbtnik, kjer pa visijo še smuči bi pa najraje stran vrgel. Jure pa hodi pred mano, kot da se sprehaja ob Ljubljanici. Strmo pa kot pes…

Jah tu dol bo treba! Sneg je trd, pomrznjen. Sem omenil mraz? Tu gor na skoraj 2000 metrih je še lepše… Pa še pihati je začelo.

Tik pod vrhom sem bil že čisto brez volje. Noge definitivno niso prave…

Ampak SONCE pomaga! Mraz je še vedno hud, vendar se glava počuti takoj bolje. (foto: Jure/Seamus)

Greva še na rob, gledat kaj delajo v Logarski dolini.

Za tja gor jaz danes nisem pravi. Ne na Planjavo,  ne na Brano jaz danes ne pridem.

Veter in sonce tukaj kraljujeta.

Ves spust manjka! Tole je pogled proti Koglu iz podna.

Vmes je bilo pestro. Iskal sem izgubljen objektiv (80-200/2.8) ker mi je odbrzel po snegu proti dolini. Pa ga je Jure našel v ruševju (nizki borovec). Hvala še enkrat! Odletel proti dolini pa je zato, ker se je odtrgala torba, ki sem jo imel na pasu. Pa ne kar tako, pač posledica mojega padca v enem ozkem dokaj strmem delu, kjer mi je malce nesigurnosti in pomanjkanja znanja omogočilo raziskovanje strmina z glavo naprej. Bojda sem prav luštno ril proti dolini, prebil prvo barikado ruševja in se k sreči ustavil pred drugo.

Da se skrajšam! Odletel sem BIG Time, hehe in jo srečno odnesel, le z danes močno bolečim kolenom in komolcem. Lahko bi bilo bolj “zabavno”.  Tako ob pol 12h sem bil doma, ob 14h pa že na bowlingu v Lj, kjer smo se šli trije slavljenci  rojstnodnevni žur…