Zadnji avgustovski teden je bil, kar nabasan z opravki, celodnevno službo, tako da na kakšno rekreacijo nisem niti pomislil. Kolešček je sameval, so se pa zato vse kolesarske cote oprale in posušile. Včeraj proti večeru, pa me je premagalo. Vremenarji so že za včeraj napovedovali poslabšanje, vendar jim je sonce ves dan dokazovalo,da so se zopet zmotili. Prav ihtav se bil, ko sem razmišljal, da je šel dan zopet v nič (kar se tiče rekreacije, jasno). Malo čez peto, pa sem se usedel na kolo, pa še vedno nisem vedel kam…

Se spustim proti Tržiču, razmišljam o Jelendolu in Kofcah, da tam pa še nisem bil s kolesom ampak pri odcepu za Lom, zavijem kar desno strmo v breg in vzpon se je začel…

Proti Lomu so me spremljali slabotni sončni žarki, ki jih je vsepogosteje zakrivali nevihtni oblaki.

Klanec pa kar zabavno strm, ampak jaz UŽIVAM! Res kako hecno enostavno je vse, ko izgubiš nekaj kilogramov in pridobiš kondicijo in moč.

Pred Lomsko cerkvijo se ustavim in fotografiram, spijem malo vode in razmišljam kam…
Še vedno ne vem kam naj grem. Ampak za takšna razmišljanja po navadi ni pametno izgubljat preveč časa in volje. Bo kolo že samo od sebe zavilo na križišču, kamor se mu bo zahotelo.

Mladci na mopedih klepetajo ob cesti in se za trenutek začudeno obrnejo proti meni, saj sredi najstrmejšega klanca iz nahrbtnika, vlečem ven D2X-a, ker se mi je zdel prizor tako lušten. Potarje so v bistvu najvišje ležeča vas tule v tržiškem koncu in kot vidim je polno mladine… Upanje ostaja, jaz pa nadaljujem in uživam kljub strmini. Od tu naprej bo šlo pa težje, saj me čaka samo še zdrta makedamska cesta, ki jo le za trenutek prekinjajo ravninski deli, večinoma pa gremo gor, gor.

Visoko nad Lomsko dolino ležijo pašniki kmetije Pr’ Tič, kjer se da tudi prenočiti, saj se gredo turizem. Mene sicer malce skrbijo vse bolj temni oblaki, ampak nazaj ne grem. Grem dalje kamor sem se namenil…pa naj me tudi opere do kosti…

Na križišču pod kmetijo Tič, je prav lepa informacijska tabla, kjer se lahko malce informirate o poteku poti. Izohipse na zemlejvidu pravijo, da sem 400-500m nad Lomom. Za Lom pa Tržičani pravimo, da je v hribih, hehe.

Razgledna pot se vije nasproti meni drage Košute, pod katero ležijo tako lepe tržiške planine. Vse so od tu kot na dlani. Desno se začne s Kofcami, Šijo, Pungartom, predzadnja je Tegoška planina, povsem zadnja pa Dolga njiva. Vse bolj se bližam križišču kjer se cesta dvigne na planino Javornik, ampak jaz bom v spustu do Medvodja lovil zadnjo dnevno svetlobo…

Še malo gor, potem kak kilometer po ravnem, potem pa divje dol.

Ta kolesarska tura je primerna kot vidite tudi za rekreativne kolesarje, čeprav jo je več kot pol samo v breg. Cesta je v dokaj slabem stanju ampak kjer je volja…
Ob 19h sem bil doma, prijetno utrujen, predvsem pa kot prerojen.

Dež je pa počakal do konca, tako da vremenarjem hvala za zmoto.

Pred časom sem se še lahko izgovarjal, da tekel pa ne bom več, ker imam tako uboga kolena in kolke. Jah izgovori, izgovori!!!

In ker dušice, ki stopajo nazaj na pravo pot iščejo sorodne dušice, potem iščejo. Jaz se zabavam, ko prebiram Hirkani, ki je danes navdušena, jutri malodušna, pojutrišnjem razpizdena… That’s life! In zadnjič ko je tipkarila o jutranjem teku, sem se ji v komentarju hvalil, kako lepo izgubljam težo in da ji javim, ko začnem teči tudi jaz.

Pred časom sem si nabavil malo trše (sem le hribov’c) patike, ker onih fensi šmensi super lahkih ne maram in včeraj začel:

HIRKANI TEČEM!

Spet na plan vlečem blogec o zdravi prehrani, telovadbi, Olkijevi tretji četrtini.

Sem se ravno nehal režat pri Karmen/Hirkani, ki je spisala tako dober naslov in blog o njeni zgodbi z Montignacom. Sam sem dobil v dar (ja Igor hvala že stotič, hahaha) zopet eno knjigo, tokrat recepti in jedilniki od gospoda Michela. Sem jo prelistal, se ustavil na par zanimivih stvareh, nekaj malega prebral in šel dalje. Po skoraj treh mesecih moram reči, da mi je zadeva prešla že tako v navado, da se s tem kaj bom kuhal in jedel niti ne obremenjujem več. Enostavno sem zapopadel v drug ekstrem, kjer imam na prepovedani listi stvari, ki jih nikoli več ne kupim, obenem pa sem postal pozorni iskalec dodatkov, ki so v hrani skozi prebiranje deklaracij in teženju prodajalcem, kuharjem…

Kakorkoli obračam, se moram pošteno skašljat, da meni in moji družini je prehrambene navade dejansko spremenilo dojetje prve knjige, ki na preprost način in predvsem brez olepšavanja in klobas pove, da se trenutno 80% razvitega sveta zastruplja s hrano, industrijsko pridelano/predelano hrano.

Sem pa v zadnjem obdobju(mesecu) zaznal pri naših velikih trgovcih, da se vse večkrat reklamirajo z EKO/Bio produkti. Pa so žal bolj kot ne težko preverljivi v smeri BIO/Eko porekla. Dejstvo je da je ta EKO/Bio fama za seboj potegnila tudi velike, ki so v tej vse močnejši tržni niši našli možnost za BIZNIS, žal predvsem biznis. Tako imamo danes recimo BIO testenine slovenskega proizvajalca, ki je žal le eden od mnogih, ki je v BIO ZGODBO, preoblečen velikan prehrambeno pridelovalne industrije. Zato jaz pravim. NI VSE BIO, kar nam prodajajo.

Sam se trudim (pa mi ne ratuje vedno) po najbolših močeh, zapravit denar za hrano tam, kjer vem kaj kupim, obenem tudi nisem BIO/Eko fanatik za vsako ceno. Imam pa srečo, da imajo babica velik vrt, lokalni meso mojster je tudi preverjen, kmetija Šlibar iz Kovorja (fejst ljudje so tam), pa je itak krasna za vse ostalo (o njih spišem kmalu pravo malo blog reklamo, heh).

Kje pa je Olki s svojo tekmo? Kor rečeno v tretji četrtini! Prehranjuje se tako kot se je, še vedno je trmast in začel je obilno športat. In rezultat je trenutno 89kg. Jep , pod 90 je to!!! Gremo dalje

Plohe, plohe, ….

danes zjutraj isto…plohe. Ampak danes sem drugačne volje… Danes grem na kolo, pa če prekle dol letijo. In sem šel. V vlažno hladno jutro, ki je obetalo povsem običajno kolesarjenje, saj je bila začetna motivacija bolj tako tako. Tule pri nas v Tržiču gre takoj v breg, pa kamor koli zavil.

Kam naj sploh grem? Kaj mi pomaga motivacija, če pa ni prave volje, ko sedem na kolo. Turobno megleno jutro, turisti prek Ljubelja drvijo na jug….še dobro da imam Nikončka spet s seboj. Bo vsaj nekaj novega na blogu.

Podljubelj! Zmaj, ki je po pripovedki krivec za nastanek današnjega Tržiča, me prestraši rjoveč izza skale. Zato jo uberem dalje in da ne bom samo po “ravnem” vozil, pade odločitev kam!

Na makedam in v breg. Bodo malo noge in pljuča delale, ne pa samo afne guncat, pa fotkat.

Z višino sem vse bolj v megli, klanec pa prav zabaven, hehe

Veriga mora it na manjši verižnik, saj se preklemanska cesta vse bolj pokonci postavlja. Razmočena od silnih ploh, je tudi težka za vozit, saj je na nekaterih delih mehko spet drugje pa mali jarki od deroče vode.

Končno se vidi tudi megleno sedlo v daljavi, kjer bo vzpona konec. Pod njim pa Završnikova kmetija.

Nad katero vas pozdravi znamenje ob poti na Kal in naprej na Kofce.

Olki je na vrhu, dolina globoko spodaj, sonce pa se trudi premagati meglo.

Edina fotografija s spusta! Spust je bil eno samo uživanje na gozdnih poteh, kjer so se dolgo pozabljeni občutki prebujali iz ovinka v ovinek (Olki je bil nekoč eden od začetnikov Slo Downhill scene, hehe).

Blatni spust me je pripeljal v vas Čadovlje, tik pred znano Dolžanovo sotesko.

Tam pa je Nikonček zopet užival, saj sem mu kazal same lepe znamenitosti.

Gank.

In pa kostanj pred domačijo, kamor sem naslonil biciklo, užival na toplem soncu in počasi odpeketal domov.

Sedaj pa ves zadovoljen v službo…

Zanimiv je tale moj šport….

Prva četrtina:
Odločitev in priznanje, da se je potrebno borit.

Druga četrtina:
Borba!!! Borba na polno. O kakšni borbi jaz blebečem??
Ja nekaj dodatnih tednov je okoli, prehrambene navade je bilo potrebno spremeniti, prvi rezultati tudi že vidni, zato tiste, ki spremljajo moj blog in posledično vedo za mojo prehranjevalno preobrazbo, zopet malce seznanjam z zgodbico o sprejemanju odločitev in sledenju zadanim ciljem.

Druga tretjina je bilo totalno spreobrnjenje pri prehranjevalnih navadah naše družine. Adijo smo rekli marsičemu a na drugi strani sprejeli toliko novih obiskovalcev na naših krožnikih. Prvi tedni so bili eno samo očiščevanje in zdravljenje predvsem mojega zastrupljenega organizma in možganov. Ker je bila odločitev na hitro sprejeta, obenem pa so bili rezultati takojšni, je jasno zrasla samozavest, obenem pa ni prišlo niti za trenutek pod vprašaj moje novo početje. Podpora Natalije, celo male Lare, prijateljev (vsaj večine) me je naspidirala do te mere, da me razni kibici in nerazumevanje staršev (češ da pretiravam in grem iz ene skrajnosti vdrugo), sploh ne gane. Enostavno to delam zase in ne za okolico. Predvsem bom vesel, če bo del tega s seboj na pot vzela Lara in da se ji v življenju ne bo s tem problemom sploh potrebno ukvarjat. Za tiste ki dvomijo v smiselnost početja le par besed: Je bilo nekomentiranje Olkijevih 107-108 kil prijateljska gesta, vljudnost? Je podkupovanje otroka s sladkarijami znak pedagoške zrelosti? Je morda moje trenutno početje ogrožanje zdravja? Je potrošniški kretenizem postal norma za slehernega posameznika? Vprašanja na katera jaz imam odgovore. Dejstvo je da sem ta trenutek zelo radikalen, ampak le v zgodbi s sabo. A Natalije in Lare v to zgodbo niti ne silim, gre le za golo dejstvo, da je imel Olki 30kil preveč! In to ni moč odpravit z dietami iz strokovne revije Jana ali pa še večjega bisera Lepa in zdrava. Olki je šel v drugo četrtino radikalno zato, da bo tretjo in četro sposoben odigrat in zmagat.

Tretja četrtina:
Tu sem sedaj! Vklapljam veliko športne aktivnosti. Teža, ki jo imam trenutno mi že dovoljuje športno aktivnost, pri kateri ne bom sesul mojih zelo sesutih gležnjev, kolen, kolkov in hrbtenice.
Tudi samo z Montignacovo metodo prehranjevanja, bom za kar nekaj časa ostal na tem nivoju teže kjer sem. A to ni moj cilj! Ker je šport vedno bil moj spremljevalec, sem sedaj vesel, da marsikaj zopet lahko počnem in obenem spet v tem uživam. Po osmih letih se lotevam zopet teka, ki mi je bil v mladosti prava droga. Trenutno je zelo obremenjen bicikelček, gore so pa itak stalnica, le da se sedaj čudim ob lahkosti doseganja vrhov in pa doseženh časov.
Nič Olki je na 91 kilah (kar nekaj manj, a ne?), kjer že nekaj časa stagnira. Kila gor dol! Ampak ker delam dolgoročno me sploh ne skrbi.

Četrta četrtina:
Olki bo prišel do cilja! S potjo, ki ga k cilju vodi, pa bo živel tudi naprej. Samo s spremembo prehranjevalnih navad v družini in z malce večjo mero gibanja, ki smo ga bili deležni, bo uspelo vsem. Natalija komaj čaka, da se mi pri zgodbi lahko pridruži popolnoma. Punci bosta pa itak na tem vlaku potnika, ki jima bo upam da vožnja všeč.

Ko bo končana tretja četrtina se na to temo beremo zadnjič!!!!

PS. Vse tole ne bi še dolgo pisal (če sploh kdaj), če ne bi imel človek pravega prijatelja. Še enkrat in ne zadnjič Igorju hvala!

JA, Olki je bil v peklu in prišel nazaj!

Se dobimo v peklu, slišim telefonski pogovor med Natalijo in Heleno! Jah prav pa pojdimo v pekel. Povabljeni smo bili sicer na kosilo v spomin na mlada leta, ki krasno ohranjeni Jakičevi mami počasi prehajajo v spomin (Hahahahaha, Helena sorry, saj se vsi staramo…hahah). In ker je Olki malce usekan, si je pot v Pekel naredil imenu primerno- PEKLENSKO.

Večina že ve, da se dokaj uspešno pretepam s kilami in zato sem dobil idejo, da bi v soboto po službi malce kolesaril, saj kratek popoldan ne dovoli planinskih avantur. V nedeljo pa grem na kosilo v Pekel pri Borovnici tudi kar s kolesom. Pa sem šel. Začetna brzina je bila tako huda, da se ne spomnim, kdaj je padel Kranj in že sem bil pred Ljubljano. Po Celovški in prek Tržaške sem se pripeljal na staro cesto, ki mimo Vrhnike pelje proti morju. Tam je sicer začelo malo udarjat sonce v glavo, ampak je MP3 tako lepo pel, da sem na vse muke pozabil in letel dalje.

Eden od treh par minutnih postankov, kjer smo se malce igrali fotografa in zrli v daljavo, kjer se sluti Vrhniko.

Spomin me je malce pretental, saj je od Vrhnike še kar nekaj kilometrov do Bistre, kjer je znani tehnični muzej in potem do Borovnice, kjer pa so moči v nogah počasi izpuhtele.

Zato je hlad v peklu (le kater bučman si je izmislil tako grozno ime za tako čudovit
košček Slovenije), prav pasal. Sledilo je kosilo, kjer je Olki zvesto sledil svojim novim navadam in kmalu zatem, relativno spočit že skakljal naokoli z aparatom.

Da kosilo ne bo preveč bremenilo želodčkov, smo se odpravili še na krajši sprehod.

In klepetali, klepetali!!! Ma se res že dolgo nismo videli…

Jaz sem kasneje še zatežil, da rabim nekaj modelčkov, da se izmojstrim v portretni fotografiji in pa seveda, da bodo mati imeli lepe fotografije svoje dece.

Po prevoženih več kot 80 kilometrih, fotografiranju, pohrustani ribici in zaključku ob prijetni družbi, je nedelja spet minila v en lep krasen večer…

Pred dobrim mesecem dni sem objavil en tak samokritičen blogec, kjer sem si enostavno pljunil v faco in rekel DOST. Ker je bilo odkrito pisanje na to temo za ene presenečenje, za druge pa vredno pohvale, se mi zdi, da vam lahko sem ter tja s to mojo prehranjevalno preobrazbo, sem ter tja še malo težim.

Po mesecu dni je rezultat -10 kil, kar pomeni, da jih bo potrebno odpikat “le” še cca 20! Zadeva z zmanjševanjem teže, gre prvič do sedaj počasi in predvsem prvič povsem kontrolirano. Ker sem sebi končno dopovedal, da je normalno jesti tri krat na dan, čez dan lakote ne občutim, ponoči sem pa itak nezavesten. Jem prvič po dolgem obdobju tudi raznoliko, jem stvari, ki jih prej nisem nikoli in odkrito povedano prav uživam v raziskovanju novih okusov. Jasno padem tudi na mino, kot je bil koromač, ki mi je enostavno ogaben. Predvsem se pa držim parih za mene zapovedi, ki jih nisem in ne bom prekršil, saj s tem nimam nikakršnih težav, še največ jih ima s tem moja okolica, ki ni vajena mojega novega ekstremizma.

Torej kaj je prepovedano: sladkor v vseh pojavnih oblikah, bela prečiščena industrijsko uničena moka, riž in predvsem krompir. In pa ves alkohol vključno s pivom in vinom. Zato je malo hecno ko na obiskih prosim le za vodo ali morda Radensko, ko mi ob kosilu ponujanje krompirja dvigne pritisk, ko se na zabavah branim ponujenih tortic, piškotov…. Jah RED mora bit in tu ni šans, da odstopim. Motivacija je hudo visoka, volja nadaljevati tudi, da bi bilo le še malce več časa za rekreacijo. Ampak kot rečeno, počasi se daleč pride in ob prehodu iz starega v novo leto bo veselica( ampak le ob prvem kozarčku vina, po dolgem času, hehe)!

Tako, kogar zanima lahko tudi kaj vpraša, saj sem ratal pravi mali psihopat s prebiranjem in upoštevanjem pravil o zdravi prehrani, kogar pa ne, pa naj proti zvezdam pošlje le kako dobro misel in vsem bo šlo na bolje.

Toliko! Se javim na to temo spet, ko bo kaj novega.

Olki ima kot vidite na sliki in jasno veste vsi, ki me poznate v živo en tak kar konkreten problem. Teža!!! Moja teža je namreč krepko previsoka, sploh če pomislim, da se verjetno več gibljem, kot večina mojih bralcev. Ampak ne glede na to ima (je imel!!! hehe) Olki kil za enega shiranega ihanskega prašiča. Olki je imel pred 14 dnevi rekordnih 108kg. Jep 108!!!

Imeti prijatelje je tudi fajn, sploh če naredijo kaj takega, kar se od njih pričakuje. Igor mi je namreč podaril knjigo Michaela Montignaca Jem torej hujšam, kjer sem jasno prebral že mnogokrat slišane štorije in pa tudi nekaj novih. V glavnem zadeva me je zmotivirala, doma me Natalija celo podpira, kljub temu, da mi kdaj spusti kako tako pod koleno…hehe

Zakaj sem šel s tem v javnost??? Ker je treba !!! Za kanček več motivacije in odgovornosti, predvsem pa zato, ker se o tem, da imamo debeli ljudje resno težavo z zdravjem, predvsem pa to, da je pohod prehrabene in kmetijsko pridelovalne industrije potrebno zaustavit. Zakaj je normalno da od jutra do popoldneva Olki ni jedel nič? Zakaj je bilo normalno jest šele proti večeru? Zakaj je normalno, da po vsem stradanju telesa, ki ga je doživljalo iz tedna v teden, Olki žre industrijsko svinjarijo, ki mu jo prodaja “najboljši sosed”? Zakaj se naliva s sladkorjem? Teh zakajev je neskončno!!!

Kdor misli da se mi je zmešalo, naj tako misli, ampak jaz sem z industrijsko pridelano hrano opravil!!! Coca Cola, “naravni” pomarančni sok Fructal, Ta’bolša moka, krompir v vseh njegovih oblikah, prečiščen sladkor, …. konec!!! Slovenije je glede hrane že dolgo v istem koloteku kot razvita Amerika, kjer se žre samo še svinjarijo in kjer je debelost nacionalna katastrofa, ampak kljub temu smo pa še vedno otoček, kjer se da, če se hoče še vedno najti naravna živila, jih pridelati doma ali pobrati iz narave… Zato gre Olki kar se tega tiče svojo pot in to definitivno na bolje.

Čez vikend mi bo tehtnica po zelooooooooo dolgem času pokazala težo manjšo od 100 kil, jaz pa jem tri krat na dan in to JEM BIG TIME!