Lepa sončna nedelja, Natalija leto dni starejša, rezervacija mize pri Dejanu…

Dobro smo se imeli, nekaj dobrega spili in pojedli, jaz sem pa še malo slikal, hahah. Kaj pa naj, ko pa me pa tako matra tale objektiv.

Ob čakanju na Ižance (Natalijin brat z družino), sva z Laro spet afne guncala.

Se šla fotolov.

In se igrala v pesku.

Miša se je pridno ponudila, za prevoz male Ruby na vrh Rožnika.

Gazda Dejan nam je rezerviral krasno mizo na balkonu ob Cankarjevi sobi, kjer smo se imeli prav luštno.

Jasno da smo morali nekaj malega tudi pojest.

Ta male dva (Lara in bratranec Jure) sta se jagala okoli igral, Mišo pa niti za trenutek nismo spravili stran od malega “škorca”.

Na spletni strani e-Fotografija se lahko prijavite na fotografsko delavnico “Fotolov Bavarska 2007″, ki jo bom vodil v mesecu Oktobru v Nacionalnem parku Bayerische Wald. Jasno tam so tudi vse informacije, potrebne za lažjo odločitev. Seveda pa pa lahko v komentarjih povprašate po dodatnih informacijah

PRIJAVNICA

Zadnji avgustovski teden je bil, kar nabasan z opravki, celodnevno službo, tako da na kakšno rekreacijo nisem niti pomislil. Kolešček je sameval, so se pa zato vse kolesarske cote oprale in posušile. Včeraj proti večeru, pa me je premagalo. Vremenarji so že za včeraj napovedovali poslabšanje, vendar jim je sonce ves dan dokazovalo,da so se zopet zmotili. Prav ihtav se bil, ko sem razmišljal, da je šel dan zopet v nič (kar se tiče rekreacije, jasno). Malo čez peto, pa sem se usedel na kolo, pa še vedno nisem vedel kam…

Se spustim proti Tržiču, razmišljam o Jelendolu in Kofcah, da tam pa še nisem bil s kolesom ampak pri odcepu za Lom, zavijem kar desno strmo v breg in vzpon se je začel…

Proti Lomu so me spremljali slabotni sončni žarki, ki jih je vsepogosteje zakrivali nevihtni oblaki.

Klanec pa kar zabavno strm, ampak jaz UŽIVAM! Res kako hecno enostavno je vse, ko izgubiš nekaj kilogramov in pridobiš kondicijo in moč.

Pred Lomsko cerkvijo se ustavim in fotografiram, spijem malo vode in razmišljam kam…
Še vedno ne vem kam naj grem. Ampak za takšna razmišljanja po navadi ni pametno izgubljat preveč časa in volje. Bo kolo že samo od sebe zavilo na križišču, kamor se mu bo zahotelo.

Mladci na mopedih klepetajo ob cesti in se za trenutek začudeno obrnejo proti meni, saj sredi najstrmejšega klanca iz nahrbtnika, vlečem ven D2X-a, ker se mi je zdel prizor tako lušten. Potarje so v bistvu najvišje ležeča vas tule v tržiškem koncu in kot vidim je polno mladine… Upanje ostaja, jaz pa nadaljujem in uživam kljub strmini. Od tu naprej bo šlo pa težje, saj me čaka samo še zdrta makedamska cesta, ki jo le za trenutek prekinjajo ravninski deli, večinoma pa gremo gor, gor.

Visoko nad Lomsko dolino ležijo pašniki kmetije Pr’ Tič, kjer se da tudi prenočiti, saj se gredo turizem. Mene sicer malce skrbijo vse bolj temni oblaki, ampak nazaj ne grem. Grem dalje kamor sem se namenil…pa naj me tudi opere do kosti…

Na križišču pod kmetijo Tič, je prav lepa informacijska tabla, kjer se lahko malce informirate o poteku poti. Izohipse na zemlejvidu pravijo, da sem 400-500m nad Lomom. Za Lom pa Tržičani pravimo, da je v hribih, hehe.

Razgledna pot se vije nasproti meni drage Košute, pod katero ležijo tako lepe tržiške planine. Vse so od tu kot na dlani. Desno se začne s Kofcami, Šijo, Pungartom, predzadnja je Tegoška planina, povsem zadnja pa Dolga njiva. Vse bolj se bližam križišču kjer se cesta dvigne na planino Javornik, ampak jaz bom v spustu do Medvodja lovil zadnjo dnevno svetlobo…

Še malo gor, potem kak kilometer po ravnem, potem pa divje dol.

Ta kolesarska tura je primerna kot vidite tudi za rekreativne kolesarje, čeprav jo je več kot pol samo v breg. Cesta je v dokaj slabem stanju ampak kjer je volja…
Ob 19h sem bil doma, prijetno utrujen, predvsem pa kot prerojen.

Dež je pa počakal do konca, tako da vremenarjem hvala za zmoto.

Foto delavnica”Naravoslovna fotografija” , ki jo organiziramo na e-Fototgrafiji je dokončno potrjena. Objava vseh detajlov in možnost prijavljanja bomo uredili v ponedeljek, tukaj pa le nekaj osnovnih podatkov:

Foto lov Bavarska Jesen/2007
Vodja: Jure Frelih/Olki ob pomoči Marka Masterla in/ali Hrvoja Oršaniča
Kdaj: Petek 26.10.07 odhod ob 4h iz Ljubljane, dve nočitvi, povratek Nedelja 28.10.2007 zvečer
Kje: Altschenau, Nacionalni park Bavarski gozd/Bavarska/Nemčija
Koliko pa bo to stalo? 130€ je cena prevoza, zavarovanja, vodenja, ter tečaja, ki se odvija v sredo 24.10. v LJ. Doplačilo: 19€ po osebi za prenočitev z zajtrkom. Prespi se 2 krat.
VPIS IN INFO NA e-Fototgrafija.si

Kaj se vidi in posname? Medved, jelenjad, divji prašič, ris, volk, vidra, bober, zober, ptice, …
Veliko v gkavnem, ni pa nujno da vse, ker park je ogromen in marsikaj se ne pokaže, ko bi mi želeli. V oris: ograda z zobri(evropski bizon) je večja kot LJ ZOO!

Kako je bilo spomladi in lani?

Bavarska 2007 Pomlad
Bavarska 2006 Jesen

VPIS IN INFO NA e-Fototgrafija.si

Plohe, plohe, ….

danes zjutraj isto…plohe. Ampak danes sem drugačne volje… Danes grem na kolo, pa če prekle dol letijo. In sem šel. V vlažno hladno jutro, ki je obetalo povsem običajno kolesarjenje, saj je bila začetna motivacija bolj tako tako. Tule pri nas v Tržiču gre takoj v breg, pa kamor koli zavil.

Kam naj sploh grem? Kaj mi pomaga motivacija, če pa ni prave volje, ko sedem na kolo. Turobno megleno jutro, turisti prek Ljubelja drvijo na jug….še dobro da imam Nikončka spet s seboj. Bo vsaj nekaj novega na blogu.

Podljubelj! Zmaj, ki je po pripovedki krivec za nastanek današnjega Tržiča, me prestraši rjoveč izza skale. Zato jo uberem dalje in da ne bom samo po “ravnem” vozil, pade odločitev kam!

Na makedam in v breg. Bodo malo noge in pljuča delale, ne pa samo afne guncat, pa fotkat.

Z višino sem vse bolj v megli, klanec pa prav zabaven, hehe

Veriga mora it na manjši verižnik, saj se preklemanska cesta vse bolj pokonci postavlja. Razmočena od silnih ploh, je tudi težka za vozit, saj je na nekaterih delih mehko spet drugje pa mali jarki od deroče vode.

Končno se vidi tudi megleno sedlo v daljavi, kjer bo vzpona konec. Pod njim pa Završnikova kmetija.

Nad katero vas pozdravi znamenje ob poti na Kal in naprej na Kofce.

Olki je na vrhu, dolina globoko spodaj, sonce pa se trudi premagati meglo.

Edina fotografija s spusta! Spust je bil eno samo uživanje na gozdnih poteh, kjer so se dolgo pozabljeni občutki prebujali iz ovinka v ovinek (Olki je bil nekoč eden od začetnikov Slo Downhill scene, hehe).

Blatni spust me je pripeljal v vas Čadovlje, tik pred znano Dolžanovo sotesko.

Tam pa je Nikonček zopet užival, saj sem mu kazal same lepe znamenitosti.

Gank.

In pa kostanj pred domačijo, kamor sem naslonil biciklo, užival na toplem soncu in počasi odpeketal domov.

Sedaj pa ves zadovoljen v službo…

Za bližnjo, bližnjo bodočnost je v načrtu tale hrib. Breithorn je med enstavneje dostopnimi štiritisočaki.

Plan je približno takšen:

Dostop iz italijanske strani iz Cervinie, to je nad dolino Aoste. S tremi gondolami se dvigneš lahko na višino 3470 na Plateu Rosa. Od tam naprej pa se gre po smučišču mimo Malega Matterhorna po desni strani na Breithorn Pass. Do sem je približno 1 uro hoje. Od tu se tudi prvič v celoti vidi na Breithorn. Do vrha je pa je še nekje 1 uro. Glede na snežne razmere je uporaba derez, cepina priporočljiva.

Pomembno:

IŠČEM NEKOGA, KI GA ZADEVA ZANIMA DO TE MERE, DA BI ŠEL ZRAVEN.

Jasno fino družba, obenem pa še stroške zmanjšamo…

Završnica je lepa dolina z umetnim jezerom in potokom, kjer je v poletnih mesecih nekoliko hladneje, prevsem pa prav samotno, če to primerjamo z bohinjem in bližnjim Bledom. Dolina je izhodišče za izlete na Stol ali pa le do Valvasorjevega doma pod njim. Blizu je tudi arheološko znana Ajdna, predvsem pa kot rečeno lep piknik plac.

Pikniki pa vemo, da so eno luštno prenažiranje, razen če ste malo obsedeni z Montignacom. Je pa malo več zelenjave na mizi, hehe.

Seveda je Lari od Montignaca še najbolj všeč čevapčič.

Mamici pa solata.

Eni se gredo lahko nad jez igrat, drugi se gredo makro fotografijo…

Olki pa v potoku špila pomivalni stroj.

ampak nismo šli samo na piknik… ne ne.

Dragi lastniki lokalov, ki se greste “turizem”!

Katerega občinskega uradnika poznate, ste z njim v sorodstvu ali pa s čim ste ga podmazali, da vam je dal koncesijo (ali pa dovoljenje za obratovanje) ob Zbiljskem jezeru? Ker če so šle stvari normalno in zakonito skozi, me čudi kako, da lahko delate na način kakršen delate.

Namreč gostinstvo, kot se ga greste tam, bi se znal it popolnoma vsak lolek na tem svetu. Ali je tem gospodom, ki imajo registrirane razne d.n.o.-je, s.p.-je, d.o.o.-je, sploh jasno, da za gostinsko dejavnost potrebuješ ZNANJE in ne le 10.000-20.000€ viška na računu, ki so recimo zasluženi z kovinostrugarsko obrtjo. Žal vam diletantstvo omogočajo zakoni, zakone sprejema pa država. In zato me streže 16 letni smrkavec, ki ne zna niti pozdraviti, kaj šele da bi vedel, če ima pod šankom zbitim iz plohov morda tudi Radensko. Ko se po oddanem naročili vrne po skoraj desetih minutah, da enemu od nas razloži, da tudi borovnčev sok ni na njihovem repertoarju.

Žalosti predvsem dejtvo, da je tole turbo podalpsko zaslužkarstvo že davno prešlo meje dobrega ukusa in da nekdo v spregi z ne vem kom, ob uveljavljenem in dobrem lokalu na Zbiljah opravlja gostinsko dejavnost v na hitro skupaj zbiti leseni pokveki, ki ni ne drvarnica ne brunarica. Ima pa podaljšek za elektriko, kamor vklopiš hladilnik, aparat z kavo in najpomembnejše BLAGAJNO. Blagajno, kamor boš veselo spravljal cekine, ki pridejo sami od sebe, ne glede na vse. Pač sistem črede je tako predvidljiv, da se po novem ne rabiš niti toliko potrudit, da se na koncu ne bi gosti počutili nategnjene.

Važno da imamo labode, nekaj čolnov in najpomembnejše; OTROŠKO igrišče, kamor bo narod trumoma drl, ko bo pa mularija žejna ali pa željna sladoleda, jim ga pa lahko proda, kot rečeno zadnji lolek na tem svetu.

Turizem smo ljudje, je nekoč tulilo s TV ekranov.

Lepo sveže jutro. Iz gozdov puhtijo meglice, na travah polno lesketajčih kapljic. V gozdu diši po gobah. Ja, gobah! Gobe pa na Frelihe vplivajo jako čudno. Namesto bi šel z očetom kolesarit, sem šel kologobat! Ja nov glagol je to. KOLOGOBANJE!
In ker en hobi pomeni naravo, drugi pa eno samo veselje, je bilo današnje jutro en sam užitek. Pa še z Olkijevim očetom sem malce klepetal.

Biciklistično tihožitje.

In se je začelo! Kolesi sta bili vse večkrat parkirani v kakem grmu.

Gobarska je pa hecna! Po novem za ta hobi potrebujete čelado in pajkice! Hahahaha

Jurčki in marele, nekaj lisičk, pa je bil gobarski dan zaključen. Sedaj pa še s kolesom do doma….

Fotke pa posnete z malim Nikončkom L-10. Kako luštno je imet tudi kompaktka…

JA, Olki je bil v peklu in prišel nazaj!

Se dobimo v peklu, slišim telefonski pogovor med Natalijo in Heleno! Jah prav pa pojdimo v pekel. Povabljeni smo bili sicer na kosilo v spomin na mlada leta, ki krasno ohranjeni Jakičevi mami počasi prehajajo v spomin (Hahahahaha, Helena sorry, saj se vsi staramo…hahah). In ker je Olki malce usekan, si je pot v Pekel naredil imenu primerno- PEKLENSKO.

Večina že ve, da se dokaj uspešno pretepam s kilami in zato sem dobil idejo, da bi v soboto po službi malce kolesaril, saj kratek popoldan ne dovoli planinskih avantur. V nedeljo pa grem na kosilo v Pekel pri Borovnici tudi kar s kolesom. Pa sem šel. Začetna brzina je bila tako huda, da se ne spomnim, kdaj je padel Kranj in že sem bil pred Ljubljano. Po Celovški in prek Tržaške sem se pripeljal na staro cesto, ki mimo Vrhnike pelje proti morju. Tam je sicer začelo malo udarjat sonce v glavo, ampak je MP3 tako lepo pel, da sem na vse muke pozabil in letel dalje.

Eden od treh par minutnih postankov, kjer smo se malce igrali fotografa in zrli v daljavo, kjer se sluti Vrhniko.

Spomin me je malce pretental, saj je od Vrhnike še kar nekaj kilometrov do Bistre, kjer je znani tehnični muzej in potem do Borovnice, kjer pa so moči v nogah počasi izpuhtele.

Zato je hlad v peklu (le kater bučman si je izmislil tako grozno ime za tako čudovit
košček Slovenije), prav pasal. Sledilo je kosilo, kjer je Olki zvesto sledil svojim novim navadam in kmalu zatem, relativno spočit že skakljal naokoli z aparatom.

Da kosilo ne bo preveč bremenilo želodčkov, smo se odpravili še na krajši sprehod.

In klepetali, klepetali!!! Ma se res že dolgo nismo videli…

Jaz sem kasneje še zatežil, da rabim nekaj modelčkov, da se izmojstrim v portretni fotografiji in pa seveda, da bodo mati imeli lepe fotografije svoje dece.

Po prevoženih več kot 80 kilometrih, fotografiranju, pohrustani ribici in zaključku ob prijetni družbi, je nedelja spet minila v en lep krasen večer…