Prejšni teden sem si vzel dopust in reševal stanovanjsko štalo(še vedno, jaaaaaaaaa), obenem pa vozil družinico na izlete. Ko smo se vozili proti obali, je padla ideja za obisk Trsta, kjer sem jaz jako neučen, saj sem največjo nakupovalno evforijo po kateri je slovel Trst preskočil…

Pa smo se zapeljali tja dol, kar tako. GPS me je lepo vodil do parkirišča, od tam pa veselo peš, le Ruby je velika gospa, saj se vozi ali pa nosi…

Ata je takoj ko je opazil morje preizkušal ročno tehniko s 300 milimetri in meni najdražjim modelom.

Nati, ki pa se mora posvečat Ruby je v objektiv lovila njo…

Smo se sprehajali, luštno imeli…

Ata je vmes skakal za galebi, kajti od silnega navdušenja nad opremo (Nikon D3+300/2.8) mu je kar slina letela na gobec, hahaha… Dejstvo je da imam sedaj en sam problem! Kje najti €€€€€€ za …. Ahhhhh še dobro da imam Natalijo, da me spušča nazaj na zemljo.

Lara je vmes malce počivala, saj smo pozabljivi in kar puščaš v avtu, se gre potem iskat in tako je lahko hoja po Trstu prava mala rekreacija.

In potem smo ga v daljavi zagledali!!!! MIRAMARE!!!!

Tako strupeno lep grad na lokaciji za katero bi ubijal…s parkom, da ti vzame sapo….!!!

Tu si želim enkrat snemat poroko!

Še Lara je samo debelo zijala in sanjala, kako lepo bi bilo tukaj biti prava princeza, …

…, ki bi bila zaprta v stolpu odkoder bi jo rešil…..

U glavnem, ogled gradu vsem toplo toplo priporočam….

Ruby je tako kot Lara doživela svoj planinski krst pri starosti 6 mesecev. Laro sva z Natalijo nosila v hribe celo poletje in bila navdušena. Tokrat je bila odločitev malce težja, saj smo še krepko v zimi, sploh pa to velja za gorski svet. Izbira cilja je bila zato dokaj preprosta. Kratek dostop, na cilju obvezna koča, vreme mora biti 100% zanesljivo in pa ata Olki rabi za na hrbet nov nahrbtnik za nošenje dojenčka. Torej gremo na Veliko planino.

Planina se je vsa kopala v soncu.

Lara in mami sta lepo “uživali” in se vlekli kot dve megli!! Hahahaha, resnično sta pot vzeli z veliko mero uživanja, saj sta se celo pot režali in me dražili, ker jaz pod novim nahrbtnikom nisem užival pol toliko kot oni dve, hehe

Pod vrhom se nas je lotil veter, ampak na to se je treba pripraviti preden greš na pot.

Ruby jaha fotra!!! Goni ga pa starejša hči, hehe.

Da bo še ata na slikah skrbi Nati in to prav dobro a ne???

Ruby je dol grede uporabila isto taktiko in jahala fotra, ter jasno 3/4 poti spala, kozi sta se pa spet režali, drsali….

BOMBA od izleta, bilo je krasno, prijetna koča pa tudi lepo založena, tako da so peli ajdovi žganci, da je kar bolelo…

Planica! Kraj kjer se je rojevala Cockta, dolina začudenih vzdihov,  huronskeha vpitja, dolina herojev…

Danes pa takšna kot je večino od 365. dni v letu. Peščica izletnikov, nekaj planincev, ki se odpravlja naprej,  tiha, samotna. Ne bom sral po “najemnikih in lastnikih”, botrih, grobarjih, vizionarjih, vladi, lokalcih, športnem društvu, Zavodu za šport, Olimpijskem komiteju Slovenije, saj vsi vemo da so vsi našteti KRIVI, da je Planica skoraj vseh 365 dni v letu bolj podobna romskemu naselju, kot pa zibelki ne vem česa že…

Cevi, smeti, pločevina, reklamni panoji, preperel gradbeni materijal, električna napeljava in komunalije so ena sam katastrofa in sramota za vse, ki so tam kakroli delali. Kaj me briga za pridne teptače in ostale prostovoljce, ki tam garajo zato, da se gredo eni veliko prireditev, kasirajo milijone Evrov, že v torek po tekmi, pa je vsega konec. Ostane le ena velika sramota.

Smo šli na izlet, sonce je sijalo, veterc je hladil… Ampak jaz sem bil kar slabe volje…

Fotografija vse zakrije, lahko pa tudi odkrije…

Pogled na njo zaradi katere se človeška  budalost kaže v vsej svoji gloriji.

Dogovor iz začetka poletja, da bomo posodili kako roko za delat, ko bodo oljčna drevesa pripravljena na obiranje, je bil danes udejanjen. Bratranec iz Ankarana (Barižonov, če sem natančen) je poklical, povabil in smo šli…

Nasad 290-ih oljk se razprostira na 11.000 kvadratnih metrih zemljišča, ki je obenem eden najlepših razglednikov na Koprski zaliv. Ko ga obsijejo pozno popoldanski sončni žarki, pa je kot iz pravljice. A je ta pravljica kaj kruta, saj se v steklenico vrhunskega oljčnega olja zapakira ob olju tudi veliko garanja, sredstev in skrbi…

In ta zlati zaklad je danes nabirala (česala) tudi Lara.

Z glavniko smo se zapodili nadnje, jih vse prečesali na tla pokrita z mrežo, …

…, ki je bila tudi priložnostna igrača.

Bratranca Dare in Stane obilno bero naložita na traktor in nas vse pohvalita, saj smo bili bojda zelo pridni…

Lara navdušena nad oljkami, čudovitem toplem dnevu, ata Olki pa komaj čaka, da se teden obrne, ko bo rumeno zlato že sprešano in kak liter tudi na poti proti Gorenjski.

Grem na Ptuj!!!!

Pa ne sam, gremo v organizaciji foto portala e-Fotografija, katerega lastnik/urednik je Matjaž Intihar. Cel avtobus nas je in vse stroške imamo pokrite, kajti zelo sta se potrudili podjetji Digifot iz Lendave in HP Slovenija. Pokazali nam bodo najnovejšo”igračo” s katero se tiskajo foto knjige in ostala tiskovina, vendar bom o tem pisal kasneje.

Na poti tja smo se namreč ustavili na Ptuju, ki ga ne bom kaj dosti sploh opisoval skozi besede, kajti vsi ga poznamo, a kaj ko je za večino tako prekleto stran od vseh pomembnih cest in posledično malokrat obiskan. Ptuj je bil tokrat predvsem krasna fotografska kulisa, saj se nas je vseh 45 zapodilo v mesto, ko horda pobesnelih Japončkov, vsi ovešeni s fotoaparati, tako, da so nas domačini prav začudeno gledali. Vsak se je trudil po svojih močeh, saj smo si vsi želeli posneti čim bolj zanimive poglede na Ptuj, kajti organizirali smo pravi mali EX-TEMPORE, kjer je vsak avtor v tekmovalni izbor, lahko umestil dve svoji fotografiji. No in Olki je imel spet srečo in izbral celo eno dobro, saj sem dobil eno luštno praktično nagrado.

V mesto smo se zapodili preko čudovitega mostu za pešce, ki je suvereno zdržal nalet 45-ih borcev s “puškami” na ramah.

Jaz sem v mestu iskal manj lepe motive, saj jih je v vsakem, kar nekaj.

Jutranji sprehod smo vsi do zadnjega usmerili na grajsko razgledno ploščad, kamor vodi tlakovana pot.

Moja nagrajena fotografija, ki je bila edina posneta izpod mostu, saj je bil na njem nepopisen dren iskalcev lepih razgledov, kot je spodnji.

No takšne smo posneli pa VSI! Hehehe

Sveti Jošt je Kranjčanom nekaj takšnega kot Ljubljančanu Šmarna gora, Škofjeločanu Lubnik, Mariborčanu Pohorje. In ker sem tudi sam Kranjčan se sem ter tja celo jaz odmajem tja gor.Jošt, ki je med vikendi nekaj kar me ne zanima, je med delavnikom prav prijeten hrib. Nikakršne gužve, Mateja, ki že krepko desetletje fura kočo na vrhu pa ima celo čas poklepetat in obudit spomin na leta, ko sem bil na Joštu skoraj vsak dan s kolesom ( lude Downhill godine).

Na prvi sliki vidite najbolj znan pogled na Jošt, kot desni vrh s cerkvijo za katero sta značilna dva zvonika.  No pa pojdimo proti vrhu.

Iz naselja Stražišče vodi cesta proti Čepuljam, Javorniku, vasicam na vzpetinah Jošta. Prebivalcem teh vasi pol Kranja zavida bajni razgled na Sorško polje in naprej proti Ljubljani.

Pod vrhom, ki sva ga z očetom dosegla po še ne 30 minutah hoje, se vam odpro razgledi, zaradi katerih jaz tako rad zapuščam dolino. Ratitovec, Julijske Alpe, na severu Karavanke s Stolom, Dobrča, Storžič, vse kot na dlani.

Dom na Joštu, kjer vam bo Mateja lahko postregla  s čajem, lahko pa tudi s kosilom. Jah nekateri se zaradi slednjega sem gor pripeljejo kar z avtomobilom.

Sv. Jošt ima zelo dolgo zgodovino. Izkopanine govorijo o burni preteklosti. Posebej pa se je tu gor dogajalo, ko je ostala cerkev prava romarska pot. Nič pojdite gor in berite, ter uživajte v razgledih tako kot sem jaz danes.

Kostanov piknik v Besnici (Gorenjska, par km od Kranja) je postal definitivno tradicionalen, saj se je tokrat odvil že desetič. Iz malega vaškega žura, je prerasel v prav simpatično prireditev, kjer pa mi je najbolj všeč domačnost, simpatičen pristop organizatorjev k dogodku in predvsem odklon od podobnih prireditev, kjer srečate cel kup kičarije in hompa cumpa “tradicionalizmov”. Če boste iskali kitajsko navlako, cenene cote, čevapčiče in govejo muziko, potem pojdite raje na kakšno Šuštarsko nedeljo ali Blejsko noč, kajti tega v Besnici ne boste srečali…

Ko se iz bližnjih parkirišč (jep prireditev je zrasla do te mere, da je enostavno veliko obiskovalcev. Edini minus pri sicer krasni prireditvi) priključite direndaju na stojnicah vas najprej šokira valuta, ki vam ne bo znana. Euro tukaj NE VELJA. Plačilno sredstvo je DIM, valuta poimenovana po glavnem krivcu/liku prireditve. Kostanov piknik se namreč odvija v sorodu z zgodbo o rokovnjaču Dimežu.

Ob 10-ti obletnici so pripravili tudi manjšo fotografsko razstavo o preteklih Kosatanovih piknikih

Stojnica z ljudskimi glasbili je ena od mnogih, kjer bodo navdušeni tudi otroci.

Prijazen stric pa vam bo vsak inštrument prijazno predstavil.

Tudi igrače tukaj ne bodo plastične. Predvsem pa so dobre za treniranje možgančkov, kjer se “ta stari” izkažemo za mnogo bolj štoraste od naših otrok.

Glede na to da je Besnica znana tudi kot gobarski raj, ne manjka niti razstava gob.

Svoj “štant” ima tudi kovač, ki pred vami izdeluje prave podkve. Sicer bolj male, okrasne, a še vedno podkve.

Svoj kotiček imajo tudi otroci, saj so prireditelji poskrbeli za pravi mali vrtec, kjer se riše, piše, poje ali pa izdeluje mnogotere lepe reči iz materijalov, ki nam jih podarja jesen.

Ata Olki si je privoščil za zajtrk eno kajlo domačega črnega kruha, na njem pa slastni gobov namaz, ki je že sam po sebi legenda piknika.

Ob detajlih, ki pa jih opazite na miniaturah (voz je velik celih 15cm) strahih slovenskih vozov, pa sem jaz čist dol padu, hehe Tole je replika voza, ki so ga uporabljali kamnoseki iz Hotavelj.

Piknik je k sreči za zamudnike organiziran v dveh delih, tako da se greste v Besnico lahko posladkat (Kostan, mošt, sladic gora, šnopčki, zdravilni čajčki, domače mesnine, …..Mnogo tega, hehe) tudi nasledjno nedeljo od 11h dalje.

Popoldan pa smo jo ucvrli še na sprehod, saj nas je v Besnici že malce preveč hladilo v senci.

PS. Na slikah kostanja ni, ker smo ga pojedli, hahah

Jamnik nad Kropo v jesenskem jutru, ko se barve menjajo kot za šalo in to v samo 10-15 minutnem obdobju. Enostavno je potrebno biti tam in to doživeti!!!

Kje je Jamnik? Jah ena cesta pelje gor direkt skozi Kropo, druga pa od Kranja, skozi Besnico proti Nemiljam in potem gor. Motiv je sicer eden najbolj zlajnanih fotografskih motivov na Gorenjskem, vendar mislim da sta ti dve prav zanimivi in luštno kičasti.

Kljub temu, da nam je vremensko september zadal par hudih udarcev in bil bolj kot ne deževen, pa se je poslovil veličastno. Nedelja, zadnja v mesecu, vreme pa kot iz pravljice. Podobni dnevi, bodo seaj do aprila prava redkost in zato smo ga mi izkoristili maksimalno.

Najprej k babici in dediju na Gozd pod Črnivec (Nad kamnikom) peljat malo Ruby na izlet. Jasno tudi na sprehod saj je sonce prav prijetno grelo.

Malo Ruby v culo (prvi voziček človeka…hehe) in hop v gozd…

Kjer je Natalija po dolgem času zadihala in bila vsa srečna nad dejstvom, da je spet mobilna tako kot se zagre. Kjer pa je Natalija in gozd, tam so tudi gobe. Gospa so namreč gobarski fanatik, hehe

Lara ni in ni letos prava za hodit, ampak najlepše je še vse pred njo…

Jaz sem nazaj v Tržič (cca 60km) jahal kolo in kaj naj rečem……. UŽIVAL. Vozil in vozil…Gor dol, dol gor, v slušalkah Oldfieldov Voyager… OHhhhhh ja… Krasen dan

Še malo pa bom doma.

Kamor koli pogledaš uživači. Eni zgoraj, eni spodaj…

Lepa sončna nedelja, Natalija leto dni starejša, rezervacija mize pri Dejanu…

Dobro smo se imeli, nekaj dobrega spili in pojedli, jaz sem pa še malo slikal, hahah. Kaj pa naj, ko pa me pa tako matra tale objektiv.

Ob čakanju na Ižance (Natalijin brat z družino), sva z Laro spet afne guncala.

Se šla fotolov.

In se igrala v pesku.

Miša se je pridno ponudila, za prevoz male Ruby na vrh Rožnika.

Gazda Dejan nam je rezerviral krasno mizo na balkonu ob Cankarjevi sobi, kjer smo se imeli prav luštno.

Jasno da smo morali nekaj malega tudi pojest.

Ta male dva (Lara in bratranec Jure) sta se jagala okoli igral, Mišo pa niti za trenutek nismo spravili stran od malega “škorca”.