Na kratko:

Pokrajina fantastična, otroci (Lara in Ruby) tako tako, vreme KATASTROFA. Vse ostalo pa v slikah in nekaj stavkih.

Cilj Zermatt! Zakaj ? Zaradi hribov!

Ampak tukaj pa nekaj manjka, a ne??? Ja seveda manjka! 1500m skalnatega trikotnika!!! Klasični štant za fotografiranje njegovega veličanstva Matterhorna, lepotca vseh lepotcev, piramide vseh piramid (… in še nekaj oh in sploh pridevnikov si zmislite sami) mi je ponudil samo tole.

Sicer je sem ter tja skozi kako luknjo posijalo sonce ampak vremenska napoved za naslednje dni je žal slaba. Breithorn bo žal počakal nekaj tednov, saj sem po obisku Švice tako nakurjen in navdušen, da ne razumem zakaj so nekaterim naši hribi najlepši na svetu. Imamo par lepih dolin, par slapov, sem ter tja celo prijaznega človeka, tukaj pa je vse na hudo višjem nivoju. Po buči jih tolčemo le z dolino Sedmerih jezer ampak to je to.

Tudi mini blejski Vintgar imajo, hehe.

Simplon! Visoki prelaz med Italijo in Švico. Vršič???!!! Ah dejte ga no biksat. Pol leta zaprt, ocurijo te za parkiranje, ponudba pa … mah bom nehal tole primerjavo, ker drugače me kak goreč slovencelj še popade.

Še malce drugačen kot in nova razglednica. Kot vidite nam je narava kot v posmeh za slovo namenila lep s soncem obsijan prehod čez Simplon.

Če pomislim da nas je pralo in pralo…

No pranje sicer pomaga k bujnejšem rastju cvetja, ampak hudiča ne danes, ne jutri… Zato pade odločitev GREMO NAZAJ! Škoda časa, živcev, zdravja in nenazadnje denarja. Jep Švica ni poceni.

Eto še eno Natalijina slikca. Ruby bo očitno navdušena kampistka, saj je bila nad šotorom navdušena. Mi pa malo manj nad njenim nočnim rjovenjem, saj jo je popadel prehlad, ki ji je motil mirni spanček. (Večji problem pa je trenutno z Laro, ki se je prebudila z vročino )

Daljši spis posvečen Zermattu sledi, saj je kaj za videti. In kot rečeno tja se kmalu vrnem, saj me je pokrajina dobesedno prevzela. Kaj bo šele. ko bo sonce in možnost pohajkovanja po hribih …..

Praznik! Dan ko se je najbolje zapoditi v nekaj kar ni vsakdanje. Dnevov ki gredo v nič je v življenju preveč. Zato se gremo nekateri akcijo v Alpah; ALPIN ACTION.

IGLU šport ekipa (kateri mimogrede spadam sedaj tudi jaz) vam je morda znana še iz lanskih objav, a tokrat je bila najštevilčnejša do sedaj. Razlog? Glej in malo beri…

Soča, vsem znani biser nas je čakala lepša, kakor jo opisuje Gregorčič.

Vasica Trnovo je bil cilj in štart obenem. Najprej dodeljevamje opreme, nato vožnja do štarta in potem, …

GAS!!!! Voda je bila božanska, veslanje ena sama zabava, prevračanje rafta, plavanje v “malce” bolj radoživi rečici, vse je bilo en sam užitek. Žal ali pa k sreči, mi ni bilo dovoljeno vzeti fotoaparata s seboj na raft, tako da so spomini in slike shranjeni le v glavi.

Potem pa selitev v senco ležat, jest in pit!!! VRAGA, malo morgen. Ni to piknik, to je AlpinAction part II.

Vsak svoj liter pod roke in gremo…

Najprej ogrevanje, potem preverjanje vseh rutinskih postopkov, ki ne smejo biti rutina in nato AKCIJA.

Stranger

Ana! Milina v živo, milina v steni…

Demi (reševalec ključev iz lanskega leta)

Našutan ko petarda-Mighty Miha

Davor, ki pleza tako na IZI, da se mi zdi, da bi še jaz zmogel ….

Vse dogajanje pa je spremljala Iglujeva ekipa foto reporterjev s Timom na čelu.

Jaz pa jim nisem hotel jemat veselja, zato nisem na hitro splezal kake sedmice in jih sesul že na začetku plezanlnega dneva, temveč jim filal vampke z roštiljado.

Link na ALPIN ACTION 

En dan v Trst, naslednjega pa k nam na Primorsko, kjer je topleje kot v na pol zimski Gorenjski. Jasno razlog je skrit tudi v dejstvu, da sem se en teden igral z Nikonovim D3 ohišjem, ki sem si ga omislil za malo bolj poglobljeno testiranje in spoznavanje. Zaključke morda celo kdaj spišem na blogu, ampak kaj naj pa pišem o stvareh, ki so bile že tako ali tako popisane…

Iz Kort, kjer smo se ustavili na kosilu, smo se spustili v soline. Tukaj lepo toplo sonce v ozadju pa veselica oblakov, ki “navdušuje” celinsko prebivalstvo.

Ata s ta velikim, mama s tamalim, hehe (rezulatati pa isti, hahaah).

In kaj fotograf dela v solinah??? Ja ptiče fotka, kaj pa drugega!!!

Kormorane, galebe, race, …

JA vem, škoda za levo krilo!!!

Tako! To je to!!! Dovolj ptičev za ta teden…

Prejšni teden sem si vzel dopust in reševal stanovanjsko štalo(še vedno, jaaaaaaaaa), obenem pa vozil družinico na izlete. Ko smo se vozili proti obali, je padla ideja za obisk Trsta, kjer sem jaz jako neučen, saj sem največjo nakupovalno evforijo po kateri je slovel Trst preskočil…

Pa smo se zapeljali tja dol, kar tako. GPS me je lepo vodil do parkirišča, od tam pa veselo peš, le Ruby je velika gospa, saj se vozi ali pa nosi…

Ata je takoj ko je opazil morje preizkušal ročno tehniko s 300 milimetri in meni najdražjim modelom.

Nati, ki pa se mora posvečat Ruby je v objektiv lovila njo…

Smo se sprehajali, luštno imeli…

Ata je vmes skakal za galebi, kajti od silnega navdušenja nad opremo (Nikon D3+300/2.8) mu je kar slina letela na gobec, hahaha… Dejstvo je da imam sedaj en sam problem! Kje najti €€€€€€ za …. Ahhhhh še dobro da imam Natalijo, da me spušča nazaj na zemljo.

Lara je vmes malce počivala, saj smo pozabljivi in kar puščaš v avtu, se gre potem iskat in tako je lahko hoja po Trstu prava mala rekreacija.

In potem smo ga v daljavi zagledali!!!! MIRAMARE!!!!

Tako strupeno lep grad na lokaciji za katero bi ubijal…s parkom, da ti vzame sapo….!!!

Tu si želim enkrat snemat poroko!

Še Lara je samo debelo zijala in sanjala, kako lepo bi bilo tukaj biti prava princeza, …

…, ki bi bila zaprta v stolpu odkoder bi jo rešil…..

U glavnem, ogled gradu vsem toplo toplo priporočam….

Planica! Kraj kjer se je rojevala Cockta, dolina začudenih vzdihov,  huronskeha vpitja, dolina herojev…

Danes pa takšna kot je večino od 365. dni v letu. Peščica izletnikov, nekaj planincev, ki se odpravlja naprej,  tiha, samotna. Ne bom sral po “najemnikih in lastnikih”, botrih, grobarjih, vizionarjih, vladi, lokalcih, športnem društvu, Zavodu za šport, Olimpijskem komiteju Slovenije, saj vsi vemo da so vsi našteti KRIVI, da je Planica skoraj vseh 365 dni v letu bolj podobna romskemu naselju, kot pa zibelki ne vem česa že…

Cevi, smeti, pločevina, reklamni panoji, preperel gradbeni materijal, električna napeljava in komunalije so ena sam katastrofa in sramota za vse, ki so tam kakroli delali. Kaj me briga za pridne teptače in ostale prostovoljce, ki tam garajo zato, da se gredo eni veliko prireditev, kasirajo milijone Evrov, že v torek po tekmi, pa je vsega konec. Ostane le ena velika sramota.

Smo šli na izlet, sonce je sijalo, veterc je hladil… Ampak jaz sem bil kar slabe volje…

Fotografija vse zakrije, lahko pa tudi odkrije…

Pogled na njo zaradi katere se človeška  budalost kaže v vsej svoji gloriji.

Dogovor iz začetka poletja, da bomo posodili kako roko za delat, ko bodo oljčna drevesa pripravljena na obiranje, je bil danes udejanjen. Bratranec iz Ankarana (Barižonov, če sem natančen) je poklical, povabil in smo šli…

Nasad 290-ih oljk se razprostira na 11.000 kvadratnih metrih zemljišča, ki je obenem eden najlepših razglednikov na Koprski zaliv. Ko ga obsijejo pozno popoldanski sončni žarki, pa je kot iz pravljice. A je ta pravljica kaj kruta, saj se v steklenico vrhunskega oljčnega olja zapakira ob olju tudi veliko garanja, sredstev in skrbi…

In ta zlati zaklad je danes nabirala (česala) tudi Lara.

Z glavniko smo se zapodili nadnje, jih vse prečesali na tla pokrita z mrežo, …

…, ki je bila tudi priložnostna igrača.

Bratranca Dare in Stane obilno bero naložita na traktor in nas vse pohvalita, saj smo bili bojda zelo pridni…

Lara navdušena nad oljkami, čudovitem toplem dnevu, ata Olki pa komaj čaka, da se teden obrne, ko bo rumeno zlato že sprešano in kak liter tudi na poti proti Gorenjski.

Grem na Ptuj!!!!

Pa ne sam, gremo v organizaciji foto portala e-Fotografija, katerega lastnik/urednik je Matjaž Intihar. Cel avtobus nas je in vse stroške imamo pokrite, kajti zelo sta se potrudili podjetji Digifot iz Lendave in HP Slovenija. Pokazali nam bodo najnovejšo”igračo” s katero se tiskajo foto knjige in ostala tiskovina, vendar bom o tem pisal kasneje.

Na poti tja smo se namreč ustavili na Ptuju, ki ga ne bom kaj dosti sploh opisoval skozi besede, kajti vsi ga poznamo, a kaj ko je za večino tako prekleto stran od vseh pomembnih cest in posledično malokrat obiskan. Ptuj je bil tokrat predvsem krasna fotografska kulisa, saj se nas je vseh 45 zapodilo v mesto, ko horda pobesnelih Japončkov, vsi ovešeni s fotoaparati, tako, da so nas domačini prav začudeno gledali. Vsak se je trudil po svojih močeh, saj smo si vsi želeli posneti čim bolj zanimive poglede na Ptuj, kajti organizirali smo pravi mali EX-TEMPORE, kjer je vsak avtor v tekmovalni izbor, lahko umestil dve svoji fotografiji. No in Olki je imel spet srečo in izbral celo eno dobro, saj sem dobil eno luštno praktično nagrado.

V mesto smo se zapodili preko čudovitega mostu za pešce, ki je suvereno zdržal nalet 45-ih borcev s “puškami” na ramah.

Jaz sem v mestu iskal manj lepe motive, saj jih je v vsakem, kar nekaj.

Jutranji sprehod smo vsi do zadnjega usmerili na grajsko razgledno ploščad, kamor vodi tlakovana pot.

Moja nagrajena fotografija, ki je bila edina posneta izpod mostu, saj je bil na njem nepopisen dren iskalcev lepih razgledov, kot je spodnji.

No takšne smo posneli pa VSI! Hehehe

Sveti Jošt je Kranjčanom nekaj takšnega kot Ljubljančanu Šmarna gora, Škofjeločanu Lubnik, Mariborčanu Pohorje. In ker sem tudi sam Kranjčan se sem ter tja celo jaz odmajem tja gor.Jošt, ki je med vikendi nekaj kar me ne zanima, je med delavnikom prav prijeten hrib. Nikakršne gužve, Mateja, ki že krepko desetletje fura kočo na vrhu pa ima celo čas poklepetat in obudit spomin na leta, ko sem bil na Joštu skoraj vsak dan s kolesom ( lude Downhill godine).

Na prvi sliki vidite najbolj znan pogled na Jošt, kot desni vrh s cerkvijo za katero sta značilna dva zvonika.  No pa pojdimo proti vrhu.

Iz naselja Stražišče vodi cesta proti Čepuljam, Javorniku, vasicam na vzpetinah Jošta. Prebivalcem teh vasi pol Kranja zavida bajni razgled na Sorško polje in naprej proti Ljubljani.

Pod vrhom, ki sva ga z očetom dosegla po še ne 30 minutah hoje, se vam odpro razgledi, zaradi katerih jaz tako rad zapuščam dolino. Ratitovec, Julijske Alpe, na severu Karavanke s Stolom, Dobrča, Storžič, vse kot na dlani.

Dom na Joštu, kjer vam bo Mateja lahko postregla  s čajem, lahko pa tudi s kosilom. Jah nekateri se zaradi slednjega sem gor pripeljejo kar z avtomobilom.

Sv. Jošt ima zelo dolgo zgodovino. Izkopanine govorijo o burni preteklosti. Posebej pa se je tu gor dogajalo, ko je ostala cerkev prava romarska pot. Nič pojdite gor in berite, ter uživajte v razgledih tako kot sem jaz danes.

Kostanov piknik v Besnici (Gorenjska, par km od Kranja) je postal definitivno tradicionalen, saj se je tokrat odvil že desetič. Iz malega vaškega žura, je prerasel v prav simpatično prireditev, kjer pa mi je najbolj všeč domačnost, simpatičen pristop organizatorjev k dogodku in predvsem odklon od podobnih prireditev, kjer srečate cel kup kičarije in hompa cumpa “tradicionalizmov”. Če boste iskali kitajsko navlako, cenene cote, čevapčiče in govejo muziko, potem pojdite raje na kakšno Šuštarsko nedeljo ali Blejsko noč, kajti tega v Besnici ne boste srečali…

Ko se iz bližnjih parkirišč (jep prireditev je zrasla do te mere, da je enostavno veliko obiskovalcev. Edini minus pri sicer krasni prireditvi) priključite direndaju na stojnicah vas najprej šokira valuta, ki vam ne bo znana. Euro tukaj NE VELJA. Plačilno sredstvo je DIM, valuta poimenovana po glavnem krivcu/liku prireditve. Kostanov piknik se namreč odvija v sorodu z zgodbo o rokovnjaču Dimežu.

Ob 10-ti obletnici so pripravili tudi manjšo fotografsko razstavo o preteklih Kosatanovih piknikih

Stojnica z ljudskimi glasbili je ena od mnogih, kjer bodo navdušeni tudi otroci.

Prijazen stric pa vam bo vsak inštrument prijazno predstavil.

Tudi igrače tukaj ne bodo plastične. Predvsem pa so dobre za treniranje možgančkov, kjer se “ta stari” izkažemo za mnogo bolj štoraste od naših otrok.

Glede na to da je Besnica znana tudi kot gobarski raj, ne manjka niti razstava gob.

Svoj “štant” ima tudi kovač, ki pred vami izdeluje prave podkve. Sicer bolj male, okrasne, a še vedno podkve.

Svoj kotiček imajo tudi otroci, saj so prireditelji poskrbeli za pravi mali vrtec, kjer se riše, piše, poje ali pa izdeluje mnogotere lepe reči iz materijalov, ki nam jih podarja jesen.

Ata Olki si je privoščil za zajtrk eno kajlo domačega črnega kruha, na njem pa slastni gobov namaz, ki je že sam po sebi legenda piknika.

Ob detajlih, ki pa jih opazite na miniaturah (voz je velik celih 15cm) strahih slovenskih vozov, pa sem jaz čist dol padu, hehe Tole je replika voza, ki so ga uporabljali kamnoseki iz Hotavelj.

Piknik je k sreči za zamudnike organiziran v dveh delih, tako da se greste v Besnico lahko posladkat (Kostan, mošt, sladic gora, šnopčki, zdravilni čajčki, domače mesnine, …..Mnogo tega, hehe) tudi nasledjno nedeljo od 11h dalje.

Popoldan pa smo jo ucvrli še na sprehod, saj nas je v Besnici že malce preveč hladilo v senci.

PS. Na slikah kostanja ni, ker smo ga pojedli, hahah

Jamnik nad Kropo v jesenskem jutru, ko se barve menjajo kot za šalo in to v samo 10-15 minutnem obdobju. Enostavno je potrebno biti tam in to doživeti!!!

Kje je Jamnik? Jah ena cesta pelje gor direkt skozi Kropo, druga pa od Kranja, skozi Besnico proti Nemiljam in potem gor. Motiv je sicer eden najbolj zlajnanih fotografskih motivov na Gorenjskem, vendar mislim da sta ti dve prav zanimivi in luštno kičasti.