TIČICE!

Golobčkati se ali grličkati se???  No če so golobi romantični, ne vem kam se potem predalčka grlice. Meni definitivno lepša tičica od golobov.

Slovenski tič (od zgoraj dol).

Hrvaški tič (od spodaj gor).

Jutranje sonce je tolk fajn barve..

Je fotografsko katera od grlic zanimiva?

Lebdijo, če ne celo letijo, pa celo trajekti na Hrvaškem.

A kaj jim to pomga, ko imamo pa mi toliko lepše dečve.

Eto da malo prekinem dolgčas, objavljam nekaj posnetkov iz preteklega dopusta, kjer sem snedel besedo. Šli smo žal tudi v Stipeland, čeprav sem na začetku dopusta upal, da ne bo treba. A kaj ko imajo le oni dobro vreme, ko smo mi na lovu za užitki.

Dva dneva pohajkovanja (no ja, kar konkretno “zajebane” hoje, heh) po Julijcih je za menoj. Cilj je bila sicer Triglavova nevesta, Rjavina, ampak o tem jutri ali pa kak dan kasneje. Bolj pomembno je bilo to, da sem se namenil narest nekaj dobrih posnetkov, za kar pa sem moral s seboj vleči tudi mojega “malega Nikorčka” (300mm/F2.8). In samo dan po morskem dopustu lazit v hrib je prav “zabavno”, hehe.

No pa da ne nakladam preveč, gremo k pravljici. Starši, ki pa berete tole, pa imate nalogo poiskati pravo pravljico o Zlatorogovem kraljestvu in jo na naslednjem izletu povejte svojim mulčkom. Jaz vam danes povem svojo verzijo.

Nekoč pred davnimi časi (saj se začne tako, a ne?), je živel lovec. No malo drugačne sorte, saj je naokoli lazil brez puške.

Njegove lovske stezice so vodile tudi v gorsko kraljestvo.

Kjer je sanjaril o njem. Kralju vrtoglavih prepadov!!!

A ker je sanje potrebno živeti, je rad zgodaj vstajal in se podajal v Zlatorogovo kraljestvo, da bi le videl njega…

Dolge sence so se še plazile po skalovju, ko je lovec že stikal in oprezal za njim.

Nakar v daljavi zapazi kozo čuvarko črede, ki je budno pazila na vsakršno nevarnost.

Med njimi je namreč veliko mladih kozic, ki obiskujejo še kozji vrtec.

Enoletne kozice, pa medtem obiskujejo alpinistično šolo, kjer so ravno danes trenirale varno sestopanje.

Na malo manj strmem pobočju pa so jih otročički iz vrtca oponašali.

A večino časa so malčki preživeli na čudoviti zeleni preprogi v veliki igralnici Zlatorogovega kraljestva.

Vzojiteljice pa so jih med igro pazljivo čuvale.

Mladi očki, pa so bili med tem v službi. (Nikkor 10.5mm/F2.8 DX Fisheye, razdalja 5-6m)

Da pa mladi očki postanejo veliki in ponosni kozorogi morajo pojesti veliko sveže gorske trave in planinskega cvetja.

In ko zrastejo do polne moči, so resnično veličastni.

Sicer so bili danes nekoliko utrujeni, saj so včeraj praznovali dolgo v noč.

Tudi ostala družba je bolj počasi začenjala jutro.

In ker zgledi vlečejo, je počivala cela družina.

Lovec je bil srečen! Celo Zlatorogovo kraljestvo mu je ležalo pod nogami, Kralj gora mu je dovolil spoznati svojo družino…

V slovo mu je pomahala najlepša med Kraljevimi ženami in ga s pogledom spremljala na poti v dolino.

Eto pravljice je konec, kdor se je prebil do konca naj ve le to, da je skrivno kraljestvo zelo blizu, zato upam, da če ga najdete, tam ne počnete ničesar, kar bi motilo ali bog ne daj ujezilo Kralja gora.

Jutri pa manj pravljic in malo več pohodniških zgodbic.

Na kratko:

Pokrajina fantastična, otroci (Lara in Ruby) tako tako, vreme KATASTROFA. Vse ostalo pa v slikah in nekaj stavkih.

Cilj Zermatt! Zakaj ? Zaradi hribov!

Ampak tukaj pa nekaj manjka, a ne??? Ja seveda manjka! 1500m skalnatega trikotnika!!! Klasični štant za fotografiranje njegovega veličanstva Matterhorna, lepotca vseh lepotcev, piramide vseh piramid (… in še nekaj oh in sploh pridevnikov si zmislite sami) mi je ponudil samo tole.

Sicer je sem ter tja skozi kako luknjo posijalo sonce ampak vremenska napoved za naslednje dni je žal slaba. Breithorn bo žal počakal nekaj tednov, saj sem po obisku Švice tako nakurjen in navdušen, da ne razumem zakaj so nekaterim naši hribi najlepši na svetu. Imamo par lepih dolin, par slapov, sem ter tja celo prijaznega človeka, tukaj pa je vse na hudo višjem nivoju. Po buči jih tolčemo le z dolino Sedmerih jezer ampak to je to.

Tudi mini blejski Vintgar imajo, hehe.

Simplon! Visoki prelaz med Italijo in Švico. Vršič???!!! Ah dejte ga no biksat. Pol leta zaprt, ocurijo te za parkiranje, ponudba pa … mah bom nehal tole primerjavo, ker drugače me kak goreč slovencelj še popade.

Še malce drugačen kot in nova razglednica. Kot vidite nam je narava kot v posmeh za slovo namenila lep s soncem obsijan prehod čez Simplon.

Če pomislim da nas je pralo in pralo…

No pranje sicer pomaga k bujnejšem rastju cvetja, ampak hudiča ne danes, ne jutri… Zato pade odločitev GREMO NAZAJ! Škoda časa, živcev, zdravja in nenazadnje denarja. Jep Švica ni poceni.

Eto še eno Natalijina slikca. Ruby bo očitno navdušena kampistka, saj je bila nad šotorom navdušena. Mi pa malo manj nad njenim nočnim rjovenjem, saj jo je popadel prehlad, ki ji je motil mirni spanček. (Večji problem pa je trenutno z Laro, ki se je prebudila z vročino )

Daljši spis posvečen Zermattu sledi, saj je kaj za videti. In kot rečeno tja se kmalu vrnem, saj me je pokrajina dobesedno prevzela. Kaj bo šele. ko bo sonce in možnost pohajkovanja po hribih …..

Bohinjsko jezero, nedelja…

Vreme zanič kar se tiče fotografiranja, voda za plavat enim (meni) všeč, za ostale premrzla, dan prekratek, …

Labodi? Tokrat jih hvala bogu ni bilo blizu, so se pa zato po gladini podili tako ali drugače elegantni “človeškega faktorja labodi” .

Ob jezeru pa Olki s familijo,

za družbo pa je bila še Davidova družina…

Ali po naše kratko in jedrnato: UJEDE!

Drugače tudi moja fotografska obsesija. Ni mi težko presedeti ure in ure in opazovat planinskega orla, ki kroži nad meni dragim grebenom Košute. Aparat je v 90% neuporaben, saj objektivi, ki jih imam, ne zadoščajo. Enostavno nimam pravega dometa za tovrstno fotografijo. Po drugi strani pa premalo časa, s katerim bi nadomestil podhranjenost pri opremi tako, da bi se motivom nemoteče približal na dovolj majhno razdaljo. Zavedam se tudi dejstva, da večina objavljenih in čudovitih fotografij ujed, ne nastane v pravi divjini. Največkrat gre za centre kot je BIRDS OF PREY v Veliki Britaniji ali pa za ekstremno goste populacije ptic, kot je primer beloglavega orla na Aljaski. In te stvari bom izkorisščal tudi sam, ampak osebno zadovoljstvo pa je veliko večje pri posnetku “mojega ” orla iz Košute, pa magari stresena ali pa s premalo detajli, ker je bil ptič enostavno predaleč…

Beljak je lepo mesto! Iz neugledne grajske ruševine pa so naredili tisto nekaj več, kar jih loči od nas Balkancev….(jah spet sem tečen….)

Arena posvečena le njim, Kraljem višin! Sokoli, sove, orli, jastrebi, vse je tu! Pa ne le zaradi cirkusa. Tu jih konča večina v oskrbi zaradi rehabilitacije po poškodbah.

Predvsem pa z namenom izobraževanja mas, nekateri uganjajo cirkus (ki je sicer v naravi prisoten preprosto zaradi preživetja). Doživetje je bilo zame, ki sem strašno proti kadar gre za ujede v ujetništvu, pozitivno. Presenetljivo… (še zbiram vtise)

Oh ja…

Njihova hitrost in nasplošno zmogljivosti, so naravnost fantastične. Zame in aparat povsem predivje…

Nekaj fotografij mi je celo všeč, a kaj ko me tako noro motijo jermeni na zapornikih, četudi se ne vidijo.

S kar nekaj fotografijami bi se lahko hvalil da so to to. Pristne, v naravi posnete fotografije…

Ampak enostavno ne gre…

Se bom raje še naprej trudil in upal na tisto pravo…

V Beljak pa hodil le na izlete…

Greš na kopanje ob jezero, malce oprezaš, če te ne bo kak lastnik zemlje opazil in nato rjovel….Nič od tega. Pripraviš malo malice za družino in glej, glej izza ovinka priplava labodja družina. Kako čudovito, bi zavzdihnila večina, ampak kdor ve kako je odrasel labod velik, ob mladičih pa še ekstremno zaščitniški, bo vzdih raje zadržal in zajel sapo, kot sem jo tudi jaz. Kar je bilo na samem začetku simpatično hranjenje labodov, je postalo ne dolgo zatem prav zoprno prosjačenje, za svoje stvari, ki so ležale po tleh, saj sta se ata in mama labod zasidrala na naš piknik plac in jasno budno opazovala vsak naš premik…

Nič mi smo na koncu brez groženj lastnikov travnika, le tega predčasno zapustili, saj z Natalijo nisva hotela biti družinske vojne, čeprav smo bili številčno izenačeni.

Objava fotografij pa je bolj kot ne tipanje, če je šla obdelava v pravo smer… Namreč je drugačna in za mene netipična.

Eto jih!!! Razlog navdušenja sta bila dva mlada “grda račka”

Problem pa je bil v tistih velikih ptičurinah, ki niti za trenutek nista umaknila pogledov od nas.

No to je pa ta obdelava….

Še ne dolgo nazaj sem se pohvalil, da še nisem fotografiral poroke v dežju. Danes pa se je zgodilo. Vse je prvič in kar je prvič, je vedno neznanka, malce več adrenalina, pri parih več nervoze in vse skupaj potem pripelje do še nekaj improvizacije več. Po svoje je prav luštno, ko slabo vreme poizkušaš izkoristiti za drugačno/boljšo fotografijo.

Nataša, predvsem pa Dare, sta moja prijatelja že lepo število let. On hobi fotograf, ona pa njegova slaba vest, kadar je prišel k meni po nov aparat, objektiv, fleš, hahaha.

Saj veste kako to gre, kadar je doma treba nabavit nov pralni stroj, možakarju pa zadiši nov objektiv.

In tako lušten par, kot sta bila do sedaj bodita še naprej…

Tole je pa bil vikend!!! Delaven sicer ampak še kako prijeten in poln presenečenj. Najprej je bilo PredPoročno Fotografiranje Bojane in Aleša(PPFBA), čemur je sledila Poroka Bojane in Aleša (PBA). Konec koncev nič posebnega bi lahko rekel. Poroka pač, ampak NE, NE, NE in NE!

Najprej sem spozna,l da zadržanost na sestankih še ne pomeni, da bosta na drugi strani objektiva stala zadržana mlada človeka. Duhovita, spontana in na vse pripravljena sta Bojana in Aleš speljala vse stvari tako kot je treba. Jaz sem le sledil in sem ter tja z idejo ali dvema pripomogel, da so stvari tekle v željeno smer.

Da je poročno fotografiranje lahko ena sama zabava, smeh in prijetno druženje, mora jasno vse teči kot po maslu in tokrat je bilo vse speljano kot je treba.

Bojana in Aleš danes odpotujeta na prečudovito potovanje po daljnem vzhodu, meni pa ostane, da se potrudim in ob povratku pokažem kaj smo ušpičili na prelepo soboto 10. maja nekje na Gorenjskem.

Na PPF-ju sem opazil, da sta zabavna, spontana in na vse pripravljena, tako da so že padle ideje za soboto.

Že pri Alešu doma je vse klicalo po zabavi in nečem drugačnem.”NAJ BO ŽUR”, nas je vabil…

In smo se šli: Malo smo tekli…

Malo kolesarili…

Se zelo nasmejali…

A tudi resno delali, saj album ne more biti en sam hec….

Kot rečeno ves čas spontana, tako da je bilo lovljenje čustev skozi objektiv prav enostavno.

Tako, to je to. Toliko sem uspel danes dopoldan na hitro pregledati in malo obdelati, da se dobi vtis v katero smer bo zavila zgodba v albumu. Težko rečem za katerokoli poroko “TO JE BILO PA TO” ampak Bojana in Aleš sta speljala zadevo tako dobro, da trenutno brez slabe vesti pravim : TO JE BILO TO!

PS. Vsem, ki načrtujete poroko v bodoče pa svetujem, da poiščete glasbeni trio EXPORT-B in se grebete kot hudiči, da jih dobite, kajti kot je davno tega rekel moj veliki mentor (hehehe,Miloš kdo pa drug): Najboljši so oni, potem pa dolgo ni nič! In v soboto sem jih slišal in spoznal končno tudi jaz. Ti Mariborčani so mojstri svojega poklica in resnično si jih lahko le želite.

Tehnično popolne, kompozicijsko brez nekih hudih pripomb, jasno nekih globjih pomenov v svojih naravoslovnih fotografijah ne iščem, ampka ALI JE TO, TO?

Tehnika zmore marsikaj. Nikon D3, Super oh in ah objektivi, Canon 1D Mk karkoli, še bolj oh in ah objektivi… Pač orodja, ki zmorejo v pravih rokah tehnično pokazati vse. Ampak jaz, fotograf, sem po prvih srečanjih s to super tehniko ravnodušen do skoraj perfektnega posnetka ptice v letu, ker je pač posneta na meni preenostaven način. Veliko prijateljev se je že poizkusilo s čapljami v ljubljanskem živalskem vrtu, kjer jih je fotografirati tako enostavno, kot loviti ribe v lavorju. Pa sem poizkusil še jaz. Nič, meni so super, le da jih krepko manj cenim, kot tehnično slabše posnetke,  ob katerih pa sem doživljal vso tisto strast, ki ti jo daje narava in izkušnje povezane z gibanjem in poznavanjem živali v naravnem okolju.

Ostro??? Že ampak zanimiva morda le tistim, ki se navdušujejo nad tehniko. Preveč prazna mi je…

Tale mi je že boljša, vendar zaradi ozadja nastanka  fotografije, mene ne navduši niti pol toliko, kot spodnje fotografije srnjaka, od katerih so nekatere tehnično brezhibne, druge pa malo manj…

Ko že misliš, da je vsega konec, da je za teboj fotografsko gledano, še eno neuspešno jutranje pohajkovanje, se zgodi!

Jutro se je zame začelo ob 6h s čakanjem na fotografskega prijateljčka, ki si je močno želel doživeti jutro na fotolovu z Olkijem. Točen do minutke, se je kljub zgodni uri Miha ves nasmejan primajal v hrib. Nekaj malega napotkov in malce zmogljivejšega objektiva je bil takoj deležen, malce nasvetov pa sem prihranil za sam teren. In sva šla…

Po dveh urah tihe hoje skozi gozd, ko sva malce slabe volje počasi obračala proti domu, pa se je zgodilo. Aparata sta zdolgočaseno visela na ramah, hoja je postala nekoliko manj previdna, po mojih standardih sva delala pravi “ŠUNDR” sredi tihega jutra. Klepetava o lisicah in brlogu, ki se mu bližava, ko ga opozorim na malenkost tišjo hojo, saj imava pred seboj zadnjo jaso, kjer bi lahko videla kaj dlakastega na štirih nogah.

Iztegnem vrat čez rob vrtače, ko ga zagledam. Spi na toplem soncu in sanja brhke srnice, hehehe

Prvi rafal dveh/treh posnetkov mu odpre eno zaspano oko, drugo se še ne da…

Drugi rafal pa mu že signalizira alarm v mišice, ki mu zbudijo še drugo veko ter možgane..

Levo od mene zaropota še Mihov Nikonček, srnjak pa v strahu, kot da gre za življenje odskoči!

V trenutni zbeganosti išče najkrajšo pot za pobeg,

in v le nekaj hitrih poskokih izgine v bližnjo hosto.

Jutranjega sončka je bilo konec, nadomestile so ga popoldanske plohe, ki pa me niso mogle odvrniti od še enega sprehoda, kjer sva se na skoraj istem mestu z jutranjim prijateljčkom zopet srečala.