Dva dneva pohajkovanja (no ja, kar konkretno “zajebane” hoje, heh) po Julijcih je za menoj. Cilj je bila sicer Triglavova nevesta, Rjavina, ampak o tem jutri ali pa kak dan kasneje. Bolj pomembno je bilo to, da sem se namenil narest nekaj dobrih posnetkov, za kar pa sem moral s seboj vleči tudi mojega “malega Nikorčka” (300mm/F2.8). In samo dan po morskem dopustu lazit v hrib je prav “zabavno”, hehe.
No pa da ne nakladam preveč, gremo k pravljici. Starši, ki pa berete tole, pa imate nalogo poiskati pravo pravljico o Zlatorogovem kraljestvu in jo na naslednjem izletu povejte svojim mulčkom. Jaz vam danes povem svojo verzijo.
Nekoč pred davnimi časi (saj se začne tako, a ne?), je živel lovec. No malo drugačne sorte, saj je naokoli lazil brez puške.
Njegove lovske stezice so vodile tudi v gorsko kraljestvo.
Kjer je sanjaril o njem. Kralju vrtoglavih prepadov!!!
A ker je sanje potrebno živeti, je rad zgodaj vstajal in se podajal v Zlatorogovo kraljestvo, da bi le videl njega…
Dolge sence so se še plazile po skalovju, ko je lovec že stikal in oprezal za njim.
Nakar v daljavi zapazi kozo čuvarko črede, ki je budno pazila na vsakršno nevarnost.
Med njimi je namreč veliko mladih kozic, ki obiskujejo še kozji vrtec.
Enoletne kozice, pa medtem obiskujejo alpinistično šolo, kjer so ravno danes trenirale varno sestopanje.
Na malo manj strmem pobočju pa so jih otročički iz vrtca oponašali.
A večino časa so malčki preživeli na čudoviti zeleni preprogi v veliki igralnici Zlatorogovega kraljestva.
Vzojiteljice pa so jih med igro pazljivo čuvale.
Mladi očki, pa so bili med tem v službi. (Nikkor 10.5mm/F2.8 DX Fisheye, razdalja 5-6m)
Da pa mladi očki postanejo veliki in ponosni kozorogi morajo pojesti veliko sveže gorske trave in planinskega cvetja.
In ko zrastejo do polne moči, so resnično veličastni.
Sicer so bili danes nekoliko utrujeni, saj so včeraj praznovali dolgo v noč.
Tudi ostala družba je bolj počasi začenjala jutro.
In ker zgledi vlečejo, je počivala cela družina.
Lovec je bil srečen! Celo Zlatorogovo kraljestvo mu je ležalo pod nogami, Kralj gora mu je dovolil spoznati svojo družino…
V slovo mu je pomahala najlepša med Kraljevimi ženami in ga s pogledom spremljala na poti v dolino.
Eto pravljice je konec, kdor se je prebil do konca naj ve le to, da je skrivno kraljestvo zelo blizu, zato upam, da če ga najdete, tam ne počnete ničesar, kar bi motilo ali bog ne daj ujezilo Kralja gora.
Jutri pa manj pravljic in malo več pohodniških zgodbic.
)
