TIČICE!

Golobčkati se ali grličkati se???  No če so golobi romantični, ne vem kam se potem predalčka grlice. Meni definitivno lepša tičica od golobov.

Slovenski tič (od zgoraj dol).

Hrvaški tič (od spodaj gor).

Jutranje sonce je tolk fajn barve..

Je fotografsko katera od grlic zanimiva?

Lebdijo, če ne celo letijo, pa celo trajekti na Hrvaškem.

A kaj jim to pomga, ko imamo pa mi toliko lepše dečve.

Eto da malo prekinem dolgčas, objavljam nekaj posnetkov iz preteklega dopusta, kjer sem snedel besedo. Šli smo žal tudi v Stipeland, čeprav sem na začetku dopusta upal, da ne bo treba. A kaj ko imajo le oni dobro vreme, ko smo mi na lovu za užitki.

Poti na Triglav je veliko. Planinskih koč v njegovem pogorju tudi ne manjka. Predvsem pa je okoli njega množica vrhov, s katerih je zame osebno razgled po okolici še lepši. Tokratni zapis, ki bo malo kritičnejši, je posledica srečevanja drugačnih ljudi v hribih, kot sem jih bil vajen do sedaj in zaradi katerih me malce skrbi za prihodnost.

“Čehi v naših gorah! Kampiranje sredi TNP-ja! Slabo opremljeni Madžari! Vse v nahrbtnik!” so naslovi, ki smo jim bili priče, ko so vrli pisuni (razni Foni novinarji že niso) pljuvali vse naokoli, le lastnega dreka niso videli. Namreč moja opažanja v Julijcih, kjer je gostota tujih častilcev naših gora največja, so kompas zavrtela za stoosemdeset stopinj. Saj ne rečem, da se ne najde planinec, ki si zvečer pred kočo skuha juhico, ki ima v nahrbtniku 5 litrov vode, ki očitno za teden pohajkovanja po gorah enostavo ni pripravljen plačat vse preveč napihnjenih cen (za katere niso krivi oskrbniki koč, da se ve!!!). Skromnost je morda tudi fasada za enostavno rečeno revščino, ki jo trpi večina ex-komunistične Evrope. Pa konec koncev, saj bi bil že čas, da se prava skromnost vrne nazaj v gore, kjer se žal potika vse več ljudi, ki gredo v visokogorje le takrat, ko se jih 10 dogovori za osvajanje Triglava, obenem pa so njihove izkušnje na nivoju vzpona na Pohorje z gondolo.

Danes je večina teh “nezaželeni” vzhodnjakov, po pričevanjih oskrbnice na Staničevi koči (ista trditev se sliši tudi v Zasavski koči), popolnoma enakopravnih po porabi denarja v kočah z raznimi Avstrijci, Nemci, Angleži… Ločijo se le po tihosti, skromnosti in resnični ljubezni do gorske narave. Koga bost slišali huronsko tulit budalosti v stenah, kjer tako lepo odmeva gamsov žvižg? Koga boste videli opitega do onemoglosti sredi naše najopevanejše koče pod Triglavom (dejansko Hotel “Obiramo do golega, zakar ne rečemo hvala, dober dan in nasvidenje”)?  Kdo se posmehuje vsem, ki so bojda bojazljivo opremljeni s čelado in samovarovalnim kompletom? To  je SLOVENSKI KERL’C, ki ima doma verjetno obrt, nekaj delavčkov, ki jih sme nadirat, ženo, ki nima za frizerja in pa seveda kupček evrov, na katere je silno ponosen predvsem takrat, ko jih lahko kaže okolici.

Lepo se bere, da naj najprej pometemo pred lastnim pragom, a kaj ko se topoumnosti ne da pomest. Francelj in Joža bosta še vedno s seboj v hrib nosila flaško pekočega, nekaj pločevink rdečega/zelenega s peno za na pot, v koči bosta jasno največja junaka, saj plezata brez varovalne opreme, ker se pa počutita neizmerno domače, bosta tujcu pokazala, kdo je tukaj gospodar, in se drla, pela “ne boš ti meni zizike majal…” (celih pesmi z domoljubno ali ljudsko/narodno tematiko itak ne znata), zjutraj pa horuk na Triglav s še ostalimi 500 osvajalci edine prave gore.

Triglav, ki je dejansko naš največji simbol, že dolgo ne obiskujejo razni župniki z Dovjega, ljubitelji gorske narave, rekreacije, ki mu spoštljivo parkrat v življenju pridejo voščit “Dober dan” . Danes se na njem žal prepogosto vijejo kolone ljudi, ki imajo s planinstvom toliko veze, kot lopata s simfoničnim orkestrom.

Bo daj drugače? Dvomim. Vedno se bo našel posameznik, ki v gore ne sodi, a ko bo to le posameznik bom jaz osebno presrečen, do takrat pa preobljudenim potem voščim: ADIJO!!

Pot iz Kota bi lahko preimenovali “Samotna pot”, saj za razliko od 200 doberdanov, ki jih boste izrekli mimo Vodnikove koče, tukaj ne boste srečali žive duše.

Grdo rečeno, ampak najraje bi se tudi jaz na vse skupaj pos…., obrnil proč in rekel, kaj me briga kako je v gorah.

Prestrmo, dolgočasno, premalo nobel ali kaj? Krma, Zadnjica, Kot so doline, kjer vas na parkiriščih obiskovalci Triglava redko pozdravijo.

Razna društva, klubi, združenja vam je težko organizirati izlet v gore, kjer ne bo 70-150 ljudi? Vam je težko svojim članom pokazat Triglav iz kake druge smeri, ob drugem času in brez skoraj obveznih žurk po kočah???

Več vas je, boljša je družba,  a ne ???

In potem čudenja, da kako pa mi tega nismo videli. Veste so le korak od poti, morda celo na njej! Le malo tišine rabijo….

Tilka in ostala ekipa odgovorna za Staničevo kočo, pa naj bo vsem za vzor!!! Tukaj pa prav konkretno in brez sramu ciljam na vse, ki se mastijo pri PD Ljubljana-Matica. O njih kdaj drugič, če me le uspejo sprovocirat…

Je fino lazit gor in dol v koloni??? Čakat da se vam naenkrat 80 ljudi umakne, da se 80-im umikate vi???

Medtem pa se v bližnji in daljni soseski v enem dnevu sreča le svoja senca in ljudi za na prste ene roke….

Vasico Gozd nad Kamnikom sem omenjal na tem blogu že nekajkrat. Bila nam je začasni (6 mesecev) dom, ko smo urejali selitvene zdrahe v Kranju. Na blogu pa je bila še največkrat omenjena v povezavi z Gojškimi gozdovi, ki so mi nudili obilo fotolovskih užitkov. Žal govorim v pretekliku. Gozdovi so namreč bili. Vsi “moji štanti” odkoder sem v objektiv lovil srnjad, lisico, žolno, detla, so uničeni…

Danes sem šel po dolgem času tja, saj se me je groza, ki jo je vas doživela v neurju močno dotaknila. V času, ko so vsi mediji, blogi rohneli o neurju, sem sam le zgroženo poslušal in gledal, kaj se je zgodilo vasi, ki jo nekako nosim v dobrem spominu zaradi nepopisno lepe narave. Danes vaščani po saniranih strehah, hlevih bentijo le še nad firbci, ki se vozarijo po vasi in pa seveda nad škodo v gozdovih, ki pa je nobena država, zavarovalnica, karitas, … , ne more povrnit.

Danes so se vaščani tudi prvič z nasmehom srečali na veselici, ki so jo organizirali gasilci ob silni pomoči donatorjev, kjer je bila glavna tema začetnih pogovorov sanacija. A glasba in kozarci so jim kmalu dopovedali da so na veselici. To, da so prišli točke nabirat tudi politiki, pa ne bom opisoval….

Nekoč idilična vasica, danes izgleda kot skladišče kake ogromne žage, saj se za vsakim vogalom vrstijo ogromne skladovnice hlodovine. Za primerjavo višine skladovnic si oglejte električne drogove sredi travnika.

Kjer sem nekoč redno srečeval srnjad, opazoval detla in žolno, se skrival pred lisico, je danes raj le za veverice.

Smreke, ki niso bile pokošene do tal, so vse do zadnje le še štrclji.

Sila vrtinčenega vetra je bila enormna. Razumem da kritino na hiši dvigne, razumem da razbije kako okno, da pa se z ogromnimi smrekami igra kot z zobotrebci pa težje. Vendar mučno prebijanje skozi nekdanji gozd dokazuje nasprotno.

Za krivost dreves na robu fotografij je kriv objektiv, ampak za smreke v centru slike pa le veter.

Tukaj pa je dokončno stisnilo tudi mene. Kjer sem še ne dolgo nazaj posedal skrit in čakal lisico, danes ni ničesar. Dolinica, kjer sem včasih zaradi gose rasti smrek bentil nad temo, je danes goličava. Lisice ni več, brlog uničen, ostali so le spomini na lepe trenutke, ko sem jo opazoval.

Kanje še vedno jadrajo nad vasjo, Gojžani se bodo že kako znašli in obnovili domove, pesem motornih žag bo z meseci tudi zamrla, le gozd se bo celil desetletja. Ob nesreči, ki je doletela prijatelje, znance ali pa popolne tujce z gozda, me je stiskalo v grlu, ob pogledu na uničen gozd pa sem kot pogrebec spoštljivo spustil solzo obupa in jeze, saj za to ujmo ne krivim narave. Namreč narava se bo na njej lasten način otresla norca po imenu Človek, ki jo le ropa, izkorišča in uničuje. Strah me je za generacijo, ki hodi za nami.

Nasvidenje on naslednji poplavi, viharju, ko se vam bodo smilili le ljudje in njih imetje…

IN VI SE ČUDITE??????

Hehehehe

in to 14 dni….

Saj ne da bi se na blogu kaj poznalo, glede na redkost objav v zadnjem času ampak pred nami so dnevi, ko bomo doživljali stvari, ki so nam všeč, ko upam, da se mi fotografsko odpre, ko bomo vandrali naokrog, kar itak delamo najraje in predvsem skupaj bomo spet.

Gremo pa na Hrvaško!!!!! Eeeeeeeeeeeeeee kkhhh rrrrrrgggtttdddkkkhhtt

eeeeeeeeee W R O N G !!!

Teaser:

Foto: I. SARKAWI

Ata Olki bo šel na sprehod TUKAJ klik!

Ostalo pa po željah treh damic!

Se beremo…

Šasija trpi! Za mano je dober teden bolniške, trije tedni neobjavljanja na blogu (pa še nikjer dopusta)…

Povrhu vsega se me je lotila še fotografska zasičenost, tako da po novem nimam nobene pametne fotke za kazat. Predvsem je pa najhuje to da me boli križ, palec leve roke je totalno adijo, nekje pod lopatico pa imam tudi nekaj vkleščeno, hahahah. In ne nisem padel s kolesom, nisem se zvrnil s Triglava v dolino, le leta so se začela kazat na hudo neduhovit način.

In kaj pol delam? Nič, ležim, jamram in sedaj to delam še v službi , hahah

Vmes pa otroci rastejo in predvsem Ruby dokazuje, da sem star fotr, saj je ne morem krotit pa če se na glavo postavim.

In potem se tolažim z Nikončkom, ki mi pa tudi odreka pokorščino, saj nisem v mesecu dni naredil ene pametne fotke… (zlobneži lahko pripomnite, da mi to itak še ni uspelo).

Vmes smo službeno sejmovali ob Bodenskem jezeru.

Kjer se je delalo!

In celo GARALO!

Ob povratku pa zablokiralo cesto, saj se nam je med vožnjo zahotelo metat balinčke, kar je potem navdušeno spremljala več tisoč glava množica. No resnica je pa le ta, da smo padli v kolono, kjer so se eni igrali, jaz pa sem bolj kot ne 8 urno vožnjo domov preležal v avtu, saj živec, ki se je zataknil nekje v križu ni dovolil niti pošteno prdnit…

Princeska pa rase! Še vedno rada hodi v hribe in razveseljuje ponosnega fotra in pa skupaj čakamo prve šolske dni…

Eto to je to… kratki povzetek julijske suše…

Se vidimo….

Foto: Natalija 

… mirno spimo!

Saj ne da prej nismo, ampak zgodbe o taščah, tastih, dveh kuharicah, tečnih zetih in snahah niso prišle na svet kar tako. Lepo je imeti lastno steho nad glavo in vsakemu jo privoščim. Svobodo lastnega doma po dolgem času razumem tudi jaz, ki sem bolj kot ne flegmatičen tipček, ki mu je veliko stvari samoumevnih. Pa da ne zafilozofiram spet: Adaptacija je v 97% (morda je bolj točen podatek 96,3758%, hehe) zaključena.Za obiskovalc, ki ima doma že vse urejeno smo še bolj kot ne “Strojani”, kajti manjka omara, kamor bomo pospravili še kar nekaj cunj, kakšna stropna luč bo tudi še potrebna, predvsem pa kopalnica potrebuje še nekaj finalnih kosov, potem pa bo. Ampak nam je fino!

Fotke? Eto malo za pokušino.

“Before” ste videli v prejšni objavi, tole je pa skoraj “after”.

Žrtev selitve je bila tudi naša stara televizija, ki je doživela grde batine že takrat, ko smo jo nosili iz Tržiča. Dokončni šus v glavo pa ji je zadala Natalija, ki jo je usula na tla in zraven zakričala: ŠIIIIIT PARKET!!!!!!!, hahahahah

Pribežališče najinih dveh smrkljic, čaka še na sonček, ki bo svetil s stropa, ter dokončno vselitev Ruby, ki se zaenkrat crklja še v spalnici z očijem in mamico…

Eto, toliko! O težavah povezanih z adaptacijo ne bom javno, o cenah še manj, ker kaj bomo jamrali “Think possitive!”.

Na tem mestu le velik hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri tem, da smo v slabih dveh mesecih iz popolne ruševine ustvarili dom.

S prazno glavo sedim pred monitorjem in ne vem kaj in kako napisat vse tisto kar se je dogajalo zadnjih 6-7 mesecev, ko je bila na Olkijevem blogu totalna suša. Sušo je sicer sem ter tja prekinil rahli dežek sem ter tja celo ploha. A to ni bilo to a ne???

Večina bralcev, ki me tudi osebno pozna ve skozi kaj sem rinil svojo družino s to prosulo selitvijo, ki je 98% za nami. Živimo končno spet na svojem, sami! Vmes se je zgodilo toliko reči, tako lepih kot tudi grdih, da se ta moment s tem sploh ne bom ukvarjal v tej pisariji, ki mi nikakor ne gre in ne gre. Dejstvo je da sem blogerski fanatik, ki je pogrešal tako objavljanje tekstov in fotografij, kakor (predvsem) tudi odzive bralcev. Naj še enkrat zapišem da je BLOGANJE fajn, ker če nič drugega, mi je dal nekaj res dobrih prijateljev tudi zasebno, predvsem pa mi omogoča v svet strasat moja razmišljanja, bluzenja in seveda fotografijo, ki se plete z vsem, kar Olkijeva familija počenja.

Da se skratim! Naslov je pravi za nov začetek in vsem hvala za potrpežljivost!

Fotka???

Takole je bilo tam nekje okrog 10. aprila, ko se adaptacija začela! Kako je danes? Heheheh kaj vas pa briga, firbci!!!

Vsem, ki zaznavajo silno sušo pri stricu Olkiju bi rad naznanil eno malenkost:

Petek 30. 5. 2008 bo Olkijeva družinica preseljena, po par dneh pa tudi povezana v širni svet z optiko, kar bo pripomoglo pogostejšemu objavljanju na meni najljubšem blogu, hihihih.

TOREJ ” GIVE ME A WEEK”

Se morda spomnite zgornje fotografije?

Jaz se je in občutkov, ki so me v posnetem trenutku prevevali tudi.

Spraznili smo ga in odšli….

Danes pa je za nas obrnjen nov list v knjigi življenja. Kalvarijo z nakupom stanovanja sem tolikokrat omenil, da že popolni tujci vedo, da z nakupom nove nepremičnine pri Olkiju niso imeli sreče. Jeza, bes, obup, prepiri, odmikanja od svojih bližnjih, bežanje v moj lasten svet narave in fotografije, ki sta bila dejasnko pobeg iz male sobice polne problemov so za mano. Vse skupaj je bilo verjetno še bolj naporno za mojo Nati. Še Lari se je poznalo in ko ti mala punčka reče: “Oči gremo nazaj domov!” in pametnega odgovora nimaš, se ti svet dobesedno zagabi.

Danes je za nas srečen dan! Čakanja je konec! Overjene pogodbe s celotno verigo bivših lastnikov so naše! Stanovanje je naše.

Danes imam rad cel svet!

Razen pokvarjenca, ki mi je stanovanje prodajal 6 mesecev…

PS. Vmes so bili Božič, Novo leto, rojstni dnevi, obletnice, zima, … mi pa …