Še ne dolgo nazaj sem se pohvalil, da še nisem fotografiral poroke v dežju. Danes pa se je zgodilo. Vse je prvič in kar je prvič, je vedno neznanka, malce več adrenalina, pri parih več nervoze in vse skupaj potem pripelje do še nekaj improvizacije več. Po svoje je prav luštno, ko slabo vreme poizkušaš izkoristiti za drugačno/boljšo fotografijo.

Nataša, predvsem pa Dare, sta moja prijatelja že lepo število let. On hobi fotograf, ona pa njegova slaba vest, kadar je prišel k meni po nov aparat, objektiv, fleš, hahaha.

Saj veste kako to gre, kadar je doma treba nabavit nov pralni stroj, možakarju pa zadiši nov objektiv.

In tako lušten par, kot sta bila do sedaj bodita še naprej…

Že kar nekaj tednov skakljam po okoliških gozdovih. Največkrat ob nemogočih urah, sem ter tja pa tudi po takšnem vremenu, da se je že malo za vprašat po duševnem stanju tukaj pišočega…

Kako je bilo včeraj ( nedelja popoldan)??? DEŽ; VETER in to hudo fajn… Jaz pa v maskirnem Gore-texu in pa s tristotko objektivom in pa trojko ohišjem. Aja pa stativ tudi vedno zraven visi.

Zakaj vam tokrat sploh utrujam s srnjaki in srnicami? Ker jih lahko! Ker jih z D300 ne bi mogel posnet! Ker so mi všeč! In ker to pravico si pa enostavno jemljem…

In kaj je na njih tako hudega? Posnete so se pravi v in ob gozdu, med četrto in pol sedmo zvečer. Posnetki so delali v deževnem vremenu in nikakor v ogradi. Pojdite to probat s čem drugim kot je D3 ali pa nekaj Canononvega, pri katerem mora avto fokus delat, hehe.

Bistveni podatek pa je ISO 5.000 do 12.800 !!!

Uživajte!

Razdalja med mano in srnjadjo je tako med 100 in 25metri.Nekatere so cropane nekatere ne…

Ruby je tako kot Lara doživela svoj planinski krst pri starosti 6 mesecev. Laro sva z Natalijo nosila v hribe celo poletje in bila navdušena. Tokrat je bila odločitev malce težja, saj smo še krepko v zimi, sploh pa to velja za gorski svet. Izbira cilja je bila zato dokaj preprosta. Kratek dostop, na cilju obvezna koča, vreme mora biti 100% zanesljivo in pa ata Olki rabi za na hrbet nov nahrbtnik za nošenje dojenčka. Torej gremo na Veliko planino.

Planina se je vsa kopala v soncu.

Lara in mami sta lepo “uživali” in se vlekli kot dve megli!! Hahahaha, resnično sta pot vzeli z veliko mero uživanja, saj sta se celo pot režali in me dražili, ker jaz pod novim nahrbtnikom nisem užival pol toliko kot oni dve, hehe

Pod vrhom se nas je lotil veter, ampak na to se je treba pripraviti preden greš na pot.

Ruby jaha fotra!!! Goni ga pa starejša hči, hehe.

Da bo še ata na slikah skrbi Nati in to prav dobro a ne???

Ruby je dol grede uporabila isto taktiko in jahala fotra, ter jasno 3/4 poti spala, kozi sta se pa spet režali, drsali….

BOMBA od izleta, bilo je krasno, prijetna koča pa tudi lepo založena, tako da so peli ajdovi žganci, da je kar bolelo…

Spet ena taka hitra varianta! Sobota popoldan! “A greva jutri v hribe?” me po telefonu sprašuje Jure/Seamus.Peljem pa se domov po celotedenski celodnevni izmeni. “Ne vem, se moram doma zmenit!” v opravičilo izdavim. Jah težko je najti čas za vse, hehe.  Ob 23h mu pošljem SMS: Od doma grem ob 5h. Kamniško sedlo!

In se dobiva v Kamniški Bistrici. Malo naju sicer straši temperatura, saj kaže zgolj -14 stopinj, pa sva šele na 100o metrov nad morjem.

In sva šla! Otovorjena kot se za turne smučarje spodobi. Se pravi kot dve “mazgi”. Mraz je nepopisen, vendar strmina kmalu poskrbi za notranje izgorevanje.

Zgodnje sonce nama razen vzdihov občudovanja ne nudi čisto nič drugega. Še vedno sva v senci.

Jaz sem tokrat kar malo jezen sam nase, saj se mi hribovsko pavziranje hudo pozna. Kondicija ali pa dan enostavno nista prava. Sploh se ne ogrejem! Non-stop  me nekaj moti.  Sedaj sem lačen, potem žejen, nakar kar oboje, vmes me ne ubogajo ohlajeni prsti na nogah, nahrbtnik, kjer pa visijo še smuči bi pa najraje stran vrgel. Jure pa hodi pred mano, kot da se sprehaja ob Ljubljanici. Strmo pa kot pes…

Jah tu dol bo treba! Sneg je trd, pomrznjen. Sem omenil mraz? Tu gor na skoraj 2000 metrih je še lepše… Pa še pihati je začelo.

Tik pod vrhom sem bil že čisto brez volje. Noge definitivno niso prave…

Ampak SONCE pomaga! Mraz je še vedno hud, vendar se glava počuti takoj bolje. (foto: Jure/Seamus)

Greva še na rob, gledat kaj delajo v Logarski dolini.

Za tja gor jaz danes nisem pravi. Ne na Planjavo,  ne na Brano jaz danes ne pridem.

Veter in sonce tukaj kraljujeta.

Ves spust manjka! Tole je pogled proti Koglu iz podna.

Vmes je bilo pestro. Iskal sem izgubljen objektiv (80-200/2.8) ker mi je odbrzel po snegu proti dolini. Pa ga je Jure našel v ruševju (nizki borovec). Hvala še enkrat! Odletel proti dolini pa je zato, ker se je odtrgala torba, ki sem jo imel na pasu. Pa ne kar tako, pač posledica mojega padca v enem ozkem dokaj strmem delu, kjer mi je malce nesigurnosti in pomanjkanja znanja omogočilo raziskovanje strmina z glavo naprej. Bojda sem prav luštno ril proti dolini, prebil prvo barikado ruševja in se k sreči ustavil pred drugo.

Da se skrajšam! Odletel sem BIG Time, hehe in jo srečno odnesel, le z danes močno bolečim kolenom in komolcem. Lahko bi bilo bolj “zabavno”.  Tako ob pol 12h sem bil doma, ob 14h pa že na bowlingu v Lj, kjer smo se šli trije slavljenci  rojstnodnevni žur…

Lara, ja Lara spet!!! Danes je naša mala boječka sama splezala na hudooooooooooo visoko lovsko prežo sama!!! Da dokaže da je od sedaj velika in pogumna punca. Itak, dsaj sem se zbudila in bila stara 6 let. Pri šestih letih, pa so punce že velike, vsaj tako sem danes slišal od Lare.

Nič, tamala vse naj naj in bodi cuker kakršen si, še sto let…

S flešem (izposojenim haha) fotografiram le na porokah, pa še to le takrat, ko drugače enostavno ne gre. Sem omenil, da sem bil prejšni teden bolan? Jah v trenutku slabosti sem spacal tole…

Berem! Jah naša tamala gre septembra v prvi razred in vsa navdušena spoznava knjige, ki niso več samo slikanice ali pravljice, ki mi jih bereta mami in oči…

Posneto pa nekako takole, hehe: Jaz ležim v postelji(bolan) Lara bere knjige in ker je foto torba blizu, se stegnem do nje, ker je tema navijem na aparat še fleš in usekam par posnetkov, ki so mi bili tako všeč, da sem uporabil gumb”delete”. Potem sem pa fleš snel, dodal dvojni difuzor, ga postavil pred knjigo in opalil…

No ta mi pa ni za “delete”, bo za družinski album prav dobra.

Najprej uživam ob dejstvu da golota tako prekleto paše!

V prijetni vodi prav po aristokratsko uživam, manjka morda le še …

Naporno plavanje me vedno tako izmuči…

Nastopala: Ruby Bigfoot

1. asistent: Mami

2. asistent: sisi Lara

Režiser in scenarist: Fotr

Vse naj naj vsem, ki brerejo vse tole kar sem spacal v dobrem letu.  See ya soon…. še malo pa dobimo net.. 

Mrzlo jutro, severni veter, slana žge travo, luže so vse do zadnje pomrznjene! Jaz pa po dolgem, dolgem času, resneje stikam za divjadjo. Srne, race, kanje, karkoli, da si le končno pridem na jasno z ostrino in hitrostjo objektiva.

In ni bilo srn, kanje so se drle le od daleč, race sem vse ustrašil in to tako, da cel dan niso upale v domačo mlako. A bili sta štorklji! Jep štorklji! In smo se šli… Najprej od daleč in nekako tipaje,  saj sem se bal da preplašim še ti dve ptičici. Na 300-tko imam navit še 1.7 konverter tako da delam dejansko s 500 milimetrskim objektivom. In približevanje se začne. Gre zelo počasi, tako prekleto počasi, da se mi v prste na rokah zanohta, kljub dobrim rokavicam. Ampak počasi se daleč pride in po eni uri seznanjanja, ovohavanja, pozornih pogledov kje sem, mi je uspelo posneti tole…

Parček? Ne vem, nisem poznavalec… Da sem jima prišel dovolj blizu, je trajalo vsaj 40 minut. In potem je prožilec sekal in sekal…

Ker mi je bilo “zemeljskih” poz dovolj, sem jih potem, ko sem imel že veliko fotografij, splašil in v nekaj sekundah sta se mi izgubili v daljavi.

Prej pa je rafalno streljanje in avto fokus sledenje, ki ga omogoča D300 ujelo še nekaj “In Air” posnetkov.

Mimolet je bil tako spektakularen, da sem se kar tresel, hahaha. Jah, Olki je pač eno tako naravoslovno budalo…

In potem sta odjadrali nekam daleč, od koder sem jima namenil le še “Hvala” za lepo eno urno druženje. Ker me je pa zeblo kot vsaj tri pse, sem se pobral počasi domov.

Lokacija: Lahovče

Jager: Olki

Živad: Mica in Fronc (štorklji)

Gun: Nikon D300 + 300/2.8

Brez besed! Le pesem in on…

Cmok…

Počivaj vo mir…

Car na Balkanu, za svet je odšel prekmalu…

Toše in Gianna