Vsi smo jo brali, Pot namreč! Nejčevo Pot, kjer omeni, da nikoli ni rekel, da gre na ta ali ta vrh.  Tudi sam se največkrat odpravim proti Storžiču, Cjajniku, Debeli peči, … ampak dostikrat razmere pravijo, da ne bo šlo, nekajkrat se mi enostavno ne da do vrha, tretjič, je spet kaj drugega. Zadnjih nekaj hribovskih pohajkovanj je pa že prav hecnih. Vsa so namreč brez doseženega vrha. Ampak naj se ne sliši kot izgovor: Pot je važna!

Včeraj me kliče Jure, da kakšne imam kaj načrte za današnjo soboto in ni preteklo veliko časa, ko je cilj določen, čas odhoda tudi, predvsem pa je ženina služba določila čas povratka. Torej do 13.30h najkasneje doma.

In sva šla! Proti Kukovi špici…

Veliki Črlovec je silno melišče/plazišče, ki se vleče izpod Kukove špice in na cesti skozi dolino Vrat, ob vsakem večjem deževju povzroča zapore ceste.

Pot je zame eno najlepših razgledišč, obenem pa ker se ji reče “lovska”, tudi lepo položna.

A če pot vodi Jure, potem gre zadeva vedno po strmih bližnjicah.

Sem omenil razglede? Jasno kralj panorame je skoraj vedno Triglav, ampak danes ga je ves “himalajsko” pobeljen Stenar posekal na celi črti. Triglav imate tu, Stenar si pojdite pa sami pogledat. Se splača, heheh.

Ker je bil odhod od doma zgoden, sva s soimenjakom sonce dočakala že kar visoko…

Od tukaj bo šlo pa bolj zares, saj se strmina ne bo več unesla. Lovska steza bo le še spomin.

Snega je bilo na izhodu iz melišča že kar precej, posledično pa se je začel podirati terminski plan. Tule nama je postajalo nad glavo tudi vse bolj jasno. In to dobesedno.

Jasno? Seveda in predvsem pravljično. Z Juretom sva v dveh izmenah vzdihovala nad razgledi, vremenom, fotografirala kot obsedena in zapravljala čas. Ampak a je kdo omenil vrh???

Zaradi tega jaz lahko vrhove tudi pozabim. Sedim v snegu in samo uživam…

Prav vrha ne bo, bova pa zato uživala v nadaljevanju prve prave zimske ture …

Gledaš levo ali desno, povsod se ti enostavno lahko samo zmeša. Nama od lepega, dolincem od megle.

Višje greva, lepše je. Snega pa tudi za par lopat, hehe

Tukaj ura pravi, da ne bo šlo. Greva na malico, gledat v dolino, se nastavljat toplemu soncu, poslušat tišino… Gulce (sedlo) so predaleč!

Iz sten pa na vsake toliko časa v opozorilo poči, da se ve, da plazovi niso nekaj s čimer bi se vozil v dolino.

Sestop v sivino je bilo eno samo uživanje. Matr vola, kolk se pa danes ponavljam… Ja uživala sva.

Edino tale skok, ki sva ga gor grede prav lepo prehodila, nama je v sestopu delal malce težav.Pa je šlo! Malo s cepini, malo več pa z rušjem, hehe

Če sva se imela dobro? Absolutno, le časa sva imela premalo…

Eto to je bilo to današnje potepanje. Kratko ampak sladko, pa čeprav brez vrha.  Jure tebi še hvala za odkritje skrivnosti, glede prehoda čez Črlovec in sploh za krasno družbo. Bova upam da kmalu ponovila.