Cel teden dežuje! Jaz pa nakurjen za hribe, da me kar meče. Grozim z dvodnevnim izletom v hribe čez praznike, pa me doma izpod čela gledajo, v službi pa se režijo, češ saj te bo vreme spreobrnilo. Pa začnem spreobračanje jaz. Malo provociranja in v par dneh sta še dva nakurjena za hribe. Vprašanje kam je bilo hitro odgovorjeno. Na bivak II.  pod Rokavi gremo in še naprej, če bo pa slabo vreme bomo pa tarok špilal v njem, se režimo. Pa se vremenarji spet motijo da je joj. Najprej nam cesto iz Mojstrane v Vrata zasuje plaz, potem pa nam vremenska napoved pove, da se ni za zezat in zvečer mi po telefonu kolega javita spremembo načrta. Gremo iz Krme na Debelo peč.

Debela peč je s Pokljuke prav lepo dostopna. Enostavna pot se skozi gozdove vije mimo vedno (365 dni v leti, skoraj no…) odprte Blejske koče, kjer kraljuje Jože in postaja legenda. V postelji prebiram knjigo Julijske alpe-Severni pristopi, kjer je pot iz Krme opisana, dočakam jutro in potem groza!!! Lije kot iz škafa. Telefon pa je nem in očitno si ni nihče premislil. Mare in Tim me ob 7h čakata pred blokom. Pa pojdimo…

Tim že takoj poskrbi za salve smeha, saj ob hektolitrih vode, ki  se zlivajo izpod neba v nahrbtnik tlači plastenko Costele, hahah. Da o tem, da je model štartal na pot brez dežne jakne ne govorim.

Še polni smeha ob največji luži v Sloveniji onemimo in gledamo proti nebu, kje je tista napovedana jasnina.No saj jasnine zares nismo pričakovali, upali pa smo, da se nas bo dež usmilil.

Mare se slači, Tim oblači. Jaz se pa režim, saj dež namesto da bi pojenjal, čez pet minut pokaže prvič svoje današnje načrte.

Na 1500 metrih se nam pod nogami pridruži razmočen sneg, ki nam že tako drsečo potlago, dodatno  popopra. Upamo, da se bo dež kmalu spremenil v sneg, vendar upamo zaman.

Vendar dobra volja kljub vse bolj resni situaciji ne pojenja. Tim se tukaj še reži, ko razlaga, da mu predragi soft shell zamaka, da je joj. Marein jaz pa v gore-texih na mokroto počakava še kake pol urice dlje. Potem smo na istem. Mokri!

Tu v tej prekleti strmini, pa nam je bilo smeha počasi dovolj. Kako bo šlo dol v obratni smeri, nam je vse manj jasno. Da bi se pa obrnili, pa nihče niti omenil ni.

So na fotkah fleki??? Ja kaj ne bodo, če je pa objektiv tako lepo poln kapljic na prednji leči. No mi imamo pa nekaj kapljic mešanice znoja in dežja tudi odveč pod oblačili.

Kar ne ubije, krepi! Veter ki se nam je pridružil, Tima mokrega do kože že prekleto moti. Zoprna drseča prečka malce nazaj, pa nam da vedeti, da poti nazaj ni več, razen če se gremo basat skozi gosto ruševje. Od tu naprej se krepko dvigne tudi višina snega.

Megla in veter, ki nas pričakata na Lipanskih vratih nam odpihneta voljo po prečenju do Debele peči, tako da je cilj le še Blejska koča in samo upamo, da je oskrbnik Joža v njej na toplem, ker sicer smo ga naj….! Kje je pot? Mah ni je več, gremo kar direkt po bregu dol in ni vrag, da je ne najdemo nižje doli.

Po teh urah in pol nas pozdravi kadeči se dimnik, topel čaj, nekaj pirčkov, malce košutnika in predvsem zavedanje, da so na svetu še prijatelji. Robi hvala ti še enkrat, da si nas pobral in odpeljal v dolino…

Kako se pride pa od Lipanskih vratc do Debele peči, pa kdaj drugič, hehe