Ta objava bo spet ena daljših. Jah burleska si to zasluži!
Hladno jutro na severni strani Košute. Cilj Cjajnikova zavarovana plezalna pot, ki buri pohodniško sceno odkar je zgrajena. Gre za eno težjih, v naši neposredni bližini pa spada v sam vrh zahtevnosti. V Sloveniji nimamo niti podobne po stopnji težavnosti.
Nastopajoči Iglu team(Davor, Tim in Olki) z gostom Alešem.
A tuki gor bo treba???
In potem ga prvič konkretneje zagledamo od blizu. Ostra špica na katero smo se odpravljali tako dolgo, nas je čakala s kar nekaj snega. Skrb, da bo ledeno se kmalu potrdi. Ampak kaj boš poslušal opozorila, da v mokrem niti ne poizkušaj lazit tu gor.
Pot se je izgubila pod snegom, kekci pa kar rinejo v melišče…
Opremljeni z igranimi nasmeški, varnostnimi čeladami (ki naj bi varovale kaj že???), samovarovalnimi kompleti, se kao zapodimo skalo.
Ampak pogled na sveže zapadli sneg in vodo, ki se je prek noči prelevila v led, nam v junaška srca vliva rahle skrbi.
In začnemo! Tim jo potegne naprej, da sploh ne vem kje je šel. Ko prvič z objektivom popraskam po skali še ne, ampak drugič pa takoj iščem meter ravnega terena, da aparat pospravim v nahrbtnik. Davorju se vidi da je plezalec in rahli previs, dela sicer malo težav, ki pa jih suvereno premaga z levo roko.
JAz se že 5 minut ubadam z eno zlo preprosto rečjo. Skalo in zajlo namreč. Na skali led, na zajli tudi, kratke noge, preveč kil, … Še kak izgovor? Ja, Ja , pa bolan sem , pa zelo slab sem že cca 14 dni, pa danes nimam dneva, pa… Še kaj??? Ja zebe me, pa jedel še nisem nič, pa…
Ne gre, fantje pa naprej.
Podpišem kapitulacijo! Roke po 10-ih minutah stiskanja zajle ne držijo več. Od zgoraj pa še krik: PAZIIIII!!! Nekaj kamnov in malo ledu priropota dovolj blizu da imam dovolj. Obračam, ampak višje gor že slišim nekaj v smislu: Tole je pa jeba, kako bomo prišli nazaj, če je višje gor v platah led, in kaj če mi po uri navijanja roke odpovedo pokornost…
Fantje obračajo! Hehe, še dobro, da imamo Olkija s seboj, da nam ni treba naprej, hahahah
Da v Cjajniku ni gužve???? Pa še kakšna! Manever srečevanja pa traja in traja…
Aleš v “Olkijevem previsu”, hahaha. Podroben izračun kaže, da smo splezali 179.22 višinskih metrov smeri! VSI SKUPAJ!!! HAHAHA
Poanta te zgodbe je jako preprosta! Ne tišči z glavo skozi zid, ker plezalna čelada ne pomaga. Vrni se ko bo suho, brez ledu in posledičnih skrbi…
Drsi???? Ne kje pa… Malo se igramo! Gremo dol iz teh poledenelih skal.
Vsaj tule se Olki izkaže in drvi da ga komaj dohajajo…hehe.
Koča pod Košuto nas je dočakala obsijana s toplim soncem. Kako je pasalo. Kaj smo tiščali tja gor v tem mrazu, mar bi senco tu iskali poleti.
Pravi da takih kerlcov pa še ne!!! In da Olki je pa hud za v hrib… hahahaha
Silne bolečine na oguljenih prstih so posledica dveh dni in noči preživetih v stenah Cjajnika… Hahah
Smer je ocenjena za čisti presežek. Kakšni Everesti, Nupseji, stene Centralnih Alp!!!??? Cjajnik je car! Hahahah
Kako naj povem ženi skozi kakšno kalvarijo sem šel!!?? Lačen, žejen, prezebel kot pes. Potem pa še plezat, kjer se enostavno ne da…
No uglavnem izlet je bil lep, družba super fajn, zabavna, predvsem pa odgovorna.
Ja nismo prišli na vrh!!! Ampak zato bomo pa v bodoče še vedno hodili v hribe, se imeli fajn in kazali lepe slikce iz naših izletov. Pa še kako neumnost bo Olki spisal. (na sliki vasica Sela/Zell)
ZA VAS SO SE ŽRTVOVALI:
Tim
Davor
Aleš
In Olki, ki pa še čaka na svojo fotko!
Lepi kraji.