Vasico Gozd nad Kamnikom sem omenjal na tem blogu že nekajkrat. Bila nam je začasni (6 mesecev) dom, ko smo urejali selitvene zdrahe v Kranju. Na blogu pa je bila še največkrat omenjena v povezavi z Gojškimi gozdovi, ki so mi nudili obilo fotolovskih užitkov. Žal govorim v pretekliku. Gozdovi so namreč bili. Vsi “moji štanti” odkoder sem v objektiv lovil srnjad, lisico, žolno, detla, so uničeni…

Danes sem šel po dolgem času tja, saj se me je groza, ki jo je vas doživela v neurju močno dotaknila. V času, ko so vsi mediji, blogi rohneli o neurju, sem sam le zgroženo poslušal in gledal, kaj se je zgodilo vasi, ki jo nekako nosim v dobrem spominu zaradi nepopisno lepe narave. Danes vaščani po saniranih strehah, hlevih bentijo le še nad firbci, ki se vozarijo po vasi in pa seveda nad škodo v gozdovih, ki pa je nobena država, zavarovalnica, karitas, … , ne more povrnit.

Danes so se vaščani tudi prvič z nasmehom srečali na veselici, ki so jo organizirali gasilci ob silni pomoči donatorjev, kjer je bila glavna tema začetnih pogovorov sanacija. A glasba in kozarci so jim kmalu dopovedali da so na veselici. To, da so prišli točke nabirat tudi politiki, pa ne bom opisoval….

Nekoč idilična vasica, danes izgleda kot skladišče kake ogromne žage, saj se za vsakim vogalom vrstijo ogromne skladovnice hlodovine. Za primerjavo višine skladovnic si oglejte električne drogove sredi travnika.

Kjer sem nekoč redno srečeval srnjad, opazoval detla in žolno, se skrival pred lisico, je danes raj le za veverice.

Smreke, ki niso bile pokošene do tal, so vse do zadnje le še štrclji.

Sila vrtinčenega vetra je bila enormna. Razumem da kritino na hiši dvigne, razumem da razbije kako okno, da pa se z ogromnimi smrekami igra kot z zobotrebci pa težje. Vendar mučno prebijanje skozi nekdanji gozd dokazuje nasprotno.

Za krivost dreves na robu fotografij je kriv objektiv, ampak za smreke v centru slike pa le veter.

Tukaj pa je dokončno stisnilo tudi mene. Kjer sem še ne dolgo nazaj posedal skrit in čakal lisico, danes ni ničesar. Dolinica, kjer sem včasih zaradi gose rasti smrek bentil nad temo, je danes goličava. Lisice ni več, brlog uničen, ostali so le spomini na lepe trenutke, ko sem jo opazoval.

Kanje še vedno jadrajo nad vasjo, Gojžani se bodo že kako znašli in obnovili domove, pesem motornih žag bo z meseci tudi zamrla, le gozd se bo celil desetletja. Ob nesreči, ki je doletela prijatelje, znance ali pa popolne tujce z gozda, me je stiskalo v grlu, ob pogledu na uničen gozd pa sem kot pogrebec spoštljivo spustil solzo obupa in jeze, saj za to ujmo ne krivim narave. Namreč narava se bo na njej lasten način otresla norca po imenu Človek, ki jo le ropa, izkorišča in uničuje. Strah me je za generacijo, ki hodi za nami.

Nasvidenje on naslednji poplavi, viharju, ko se vam bodo smilili le ljudje in njih imetje…