V oktobrski številki Planinskega Vestnika iz leta 1928, najdemo poročilo o otvoritvi nove poti na Mojstrovko. Prav zanimivo je prebirati to besedilo, zato si oglejmo povzetek!

“Čim so začeli Italijani na Vršiču našim turistom ovirati prehod preko meje, nam je postala Mojstrovka nepristopna. Na naši strani je namreč Mojstrovka kakor odsekana. Zato je Osrednji odbor sklenil, da nadela zavarovano turistovsko pot preko njene severne stene… Vso akcijo je prevzel dr. Stanko Tominšek… Opetovano je že lani preplezal steno v več smereh in je dognal, da se da pot izvršiti… nato se je delo oddalo Ivanu Vertelju iz Kranjske gore, ki je bil pred dobrim letom izvršil tudi pot na Prisojnik… Pot je drzna, a ves čas skrajno zanimiva, morda najlepša v naših planinah. Menjajo se stene, kamini, police in žlebovi, na vsak korak kaj novega, nepričakovanega… V nedeljo dne 26. avgusta se je nova pot slovesno otvorila in izročila prometu. Okoli 100 turistov je obhodilo vso pot, med njimi skoraj polovica dam… Po obhodu se je vršila pri Erjavčevi koči neprisiljena planinska veselica…”

No in danes ob 6.30h sem se odpravil nanjo tudi jaz. Ampak kako fino družbo sem imel pa danes!!! V redu, Robija in Luko (moji stalni senci, hahah) sedaj že vsi poznate, kar je zanimivega je to, da si je Natalija po kar nekaj letih (jah kaj čmo majhni otroci), zaželela skale. In smo šli k njej dragi Mojstrovki, saj jo s kakim 3-8 urnim maratonom nisem hotel do konca zamoriti po toliko letih brez prave ture.

Od tu pa klasično po Olkijevo, s fotkami!!!!

Z Vršiča smo jo ubrali proti sedlu, kjer se pot razcepi. Levo v Mojstrovko, desno pa proti Slemenovi špici. Vmes pa smo opazovali prečudovito vzhodno panoramo , kjer kraljuje Prisank.

Vročina v dolini se pozna tudi tukaj gor, vendar se kljub temu diha svež, hladen zrak. Mi smo ga dihali kar globoko.

Kaj dela Mojstrovko tako močno obiskovano? Predvsem dejstvo, da je blizu Vršič in pa dve poti, ki si ne moreta biti bolj različni. Ena je sprehod po šodru, druga pa čudivito igranje s skalami in varovalno železnino, s katero je severno steno opremil Hanza.

In zadeva se takoj začne zelo strmo!

Ampak je pa zato užitek takoj na višku. Luka postaja pravi mali planinski obsedenec…(da bi jih bilo čim več njemu podobnih, pa me za prihodnost ne bi skrbelo).

Natalija sicer pravi, da tako z nje lilo pa še ni (jah mama so brez hribovske kondicije), vendar žareče oči in nasmeh govorita drugo zgodbo.

Smer je tako genialno speljana, da uvodnemu tekstu niti danes ni kaj za očitati. Pot je naravnost čudovita.

Tik pod vrhom, ko smo se že videli ležeče na sončku, pa so nas je začeli obiskovat oblaki.

Sonce se je skrilo, tako da razgledov ni. Je pa zato na fotki avtor bloga, ki je ponavadi za objektivom . Res je malo takih slik, ja. Heheh

Vršni del spusta je malce dolgočasen, ampak češnja na vrhu torte še prihaja….

Melišče!!!!! Z vršiškega prelaza se ga vidi v vsej njegovi razpotegnjenosti. Ampak kaj bi ga gledal, najlepše ga je PRELAUFAT!