Cmir 2393m visok vrh nad dolino Vrata je bil naš tokratni cilj.

Zgodnje jutro v Vratih je bilo prav hladno. A danes bo še hudo vroče… Ura je 5.00 in zgodbica se začenja.

Ekipa znana. Robi, Luka in Mare. Seveda je zraven tudi Olki, heh

Strmine spodnjega dela Tominškove poti, ki se vije pod stenami Begunjskega vrha in Cmira, vam ne bom kazal, naj povem le da je znoj tekel v potokih. Je pa zato nagrada ob razgledih zato toliko več vredna.

Stena vam je na Tominškovi poti kot na dlani. Z malo zmogljivejšim objektivom, pa se da opazovat tudi detajle v steni, kot je slavna Sfinga, ki se boči nad steno. O njej je prav zanimivo pisal Ante Mahkota, ki jo je tudi prvi preplezal.

Prehod med dolinama Vrata in Zadnjica se prav posrečeno imenuje Luknja. Si predstavljate debato: S’m šu skoz Lukno u Zad’nco ! Hehehe

Pot se spet postavlja pokonci. Se pa zato izredno hitro pridobiva na višini.

Jaz pa kar ne morem iz svoje kože in kar slikam in slikam. Če je pa tako lepo… ( v ozadju prečudoviti Stenar)

In potem se je začelo tisto najlepše na Tominškovi poti. Plezarija ob obnovljenih varovalih, ki jih podirajo zimski plazovi in podori, je bilaen sam užitek. JAsno da je potrebno biti pazljiv in primerno opremljen.

Čelada recimoje že ena nujna reč. Tudi samovarovalni komplet je marsikje nujen.

Kak konec vrvi tudi pomaga. Madžarom smo posojali cepine, medtem ko smo sami povsem varno prečili nevarno snežišče.

Od tu pa le še hoja, hoja… Kjer se združita poti Čez prag in Tominškova je za vse pohodnike namenjene k Staničevi koči ali pa na Kredarico, konec hitrega strmega vzpenjanja. Tu se ponavadi začne vročina, pot ni več tako zanimiva, se pa da opazovat rožice, živali, …

Srečanja s kozami in kozorogi so kar pogosta.

Na WC se gre pa na ravno pot, kaj se boš matral v strmini…

V strmini se raje pasejo.

Bolj poredko pa se vidi tele begavčke, ki jo ucvro stran v tistem trenutku ko si opažen.

So pa zato tu rože, ki ne gredo nikamor. Mi pa!!! Smo tik pod kočo.

Koča Valentina Staniča je pri meni uvrščena med tiste prijazne, prijetne koče, kjer se te postreže kot človeka, prijazno ogovori, malo poheca ne pa,… mah ne bom bentil nad nesposobnostjo nekaterih. Je prelepo… Gremo dalje.

Od tu pa se nam prvič pokaže v vsej svoji lepoti. Cmir in prečudovita, samotna in divja dolina Za Cmirom, ki ima več obiska pozimi kot poleti.

Dolina je namreč čudovit kraj za turne smučarje. Mi pa prečimo zadnje ostanke snežišč. Prav zoprno stmo je in pogled proti robu snega, kjer se začno skale ni prav nič prijeten. Strah pred zdrsom te naredi previdnega.

Previdnost te na grebenu ne sme zapustiti niti za trenutek, saj ozka potka, strmi spusti ob klinih in drobir na gladkih ploščah ne odpuščajo napak.

Z aparatom okrog vratu pa je še malce bolj zabavno, hahah

Ker pa je tu tako noro lepo (le vročino je potrebno odmislit, hahah), se mi ustavljamo na vsakem varnejšem stojišču in samo vzdihujemo nad lepoto narave.

Od daleč so bile gladke plošče videti prav strašljivo, vendar dobra obutev grabi.

Pa smo tu. Vrh Cmira je čudovit razglednik. Mi smo na vrhu ležali in ležali. Malo zaradi lepih razgledov, predvsem pa zato, ker nas je čakalo še 1400metrov sestopa po brezpotju, kjer ne bo varoval, poti…. Le dober Maretov nos za prehode in nekaj možicev iz kamenčkov nas bo vodilo v Vrata.

Spust je fotografsko neobdelan. Huda vročina ( sedaj vem zakaj se tem koncu reče Kuhinja), utrujene noge, skrb pred padcem so pač naredile svoje in aparat se je preselil v nahrbtnik. Saj sem ga cel dan nosil za vratom , hehe. Poti kot rečeno do dna doline ni, potem pa se po postranih meliščih spuščaš proti dolini. Mi smo jim sledili malce preveč v desno, zato je bilo vmes potrebno prečiti v levi del, kjer pa smo se spustili do gozdne meje, sence, mehke poti om končno dna doline v Vratih. Ura je 16.00, jaz se kar bos odpravim še po avto in to je bilo to!!!

Noro lepa tura, sicer utrudljiva, vendar smo že na Dovjem ob pijači samo hvalili pot, ter pozabili na napore, ki smo jih pustili za sabo.