Ko že misliš, da je vsega konec, da je za teboj fotografsko gledano, še eno neuspešno jutranje pohajkovanje, se zgodi!

Jutro se je zame začelo ob 6h s čakanjem na fotografskega prijateljčka, ki si je močno želel doživeti jutro na fotolovu z Olkijem. Točen do minutke, se je kljub zgodni uri Miha ves nasmejan primajal v hrib. Nekaj malega napotkov in malce zmogljivejšega objektiva je bil takoj deležen, malce nasvetov pa sem prihranil za sam teren. In sva šla…

Po dveh urah tihe hoje skozi gozd, ko sva malce slabe volje počasi obračala proti domu, pa se je zgodilo. Aparata sta zdolgočaseno visela na ramah, hoja je postala nekoliko manj previdna, po mojih standardih sva delala pravi “ŠUNDR” sredi tihega jutra. Klepetava o lisicah in brlogu, ki se mu bližava, ko ga opozorim na malenkost tišjo hojo, saj imava pred seboj zadnjo jaso, kjer bi lahko videla kaj dlakastega na štirih nogah.

Iztegnem vrat čez rob vrtače, ko ga zagledam. Spi na toplem soncu in sanja brhke srnice, hehehe

Prvi rafal dveh/treh posnetkov mu odpre eno zaspano oko, drugo se še ne da…

Drugi rafal pa mu že signalizira alarm v mišice, ki mu zbudijo še drugo veko ter možgane..

Levo od mene zaropota še Mihov Nikonček, srnjak pa v strahu, kot da gre za življenje odskoči!

V trenutni zbeganosti išče najkrajšo pot za pobeg,

in v le nekaj hitrih poskokih izgine v bližnjo hosto.

Jutranjega sončka je bilo konec, nadomestile so ga popoldanske plohe, ki pa me niso mogle odvrniti od še enega sprehoda, kjer sva se na skoraj istem mestu z jutranjim prijateljčkom zopet srečala.