Spet ena taka hitra varianta! Sobota popoldan! “A greva jutri v hribe?” me po telefonu sprašuje Jure/Seamus.Peljem pa se domov po celotedenski celodnevni izmeni. “Ne vem, se moram doma zmenit!” v opravičilo izdavim. Jah težko je najti čas za vse, hehe.  Ob 23h mu pošljem SMS: Od doma grem ob 5h. Kamniško sedlo!

In se dobiva v Kamniški Bistrici. Malo naju sicer straši temperatura, saj kaže zgolj -14 stopinj, pa sva šele na 100o metrov nad morjem.

In sva šla! Otovorjena kot se za turne smučarje spodobi. Se pravi kot dve “mazgi”. Mraz je nepopisen, vendar strmina kmalu poskrbi za notranje izgorevanje.

Zgodnje sonce nama razen vzdihov občudovanja ne nudi čisto nič drugega. Še vedno sva v senci.

Jaz sem tokrat kar malo jezen sam nase, saj se mi hribovsko pavziranje hudo pozna. Kondicija ali pa dan enostavno nista prava. Sploh se ne ogrejem! Non-stop  me nekaj moti.  Sedaj sem lačen, potem žejen, nakar kar oboje, vmes me ne ubogajo ohlajeni prsti na nogah, nahrbtnik, kjer pa visijo še smuči bi pa najraje stran vrgel. Jure pa hodi pred mano, kot da se sprehaja ob Ljubljanici. Strmo pa kot pes…

Jah tu dol bo treba! Sneg je trd, pomrznjen. Sem omenil mraz? Tu gor na skoraj 2000 metrih je še lepše… Pa še pihati je začelo.

Tik pod vrhom sem bil že čisto brez volje. Noge definitivno niso prave…

Ampak SONCE pomaga! Mraz je še vedno hud, vendar se glava počuti takoj bolje. (foto: Jure/Seamus)

Greva še na rob, gledat kaj delajo v Logarski dolini.

Za tja gor jaz danes nisem pravi. Ne na Planjavo,  ne na Brano jaz danes ne pridem.

Veter in sonce tukaj kraljujeta.

Ves spust manjka! Tole je pogled proti Koglu iz podna.

Vmes je bilo pestro. Iskal sem izgubljen objektiv (80-200/2.8) ker mi je odbrzel po snegu proti dolini. Pa ga je Jure našel v ruševju (nizki borovec). Hvala še enkrat! Odletel proti dolini pa je zato, ker se je odtrgala torba, ki sem jo imel na pasu. Pa ne kar tako, pač posledica mojega padca v enem ozkem dokaj strmem delu, kjer mi je malce nesigurnosti in pomanjkanja znanja omogočilo raziskovanje strmina z glavo naprej. Bojda sem prav luštno ril proti dolini, prebil prvo barikado ruševja in se k sreči ustavil pred drugo.

Da se skrajšam! Odletel sem BIG Time, hehe in jo srečno odnesel, le z danes močno bolečim kolenom in komolcem. Lahko bi bilo bolj “zabavno”.  Tako ob pol 12h sem bil doma, ob 14h pa že na bowlingu v Lj, kjer smo se šli trije slavljenci  rojstnodnevni žur…