Mrzlo jutro, severni veter, slana žge travo, luže so vse do zadnje pomrznjene! Jaz pa po dolgem, dolgem času, resneje stikam za divjadjo. Srne, race, kanje, karkoli, da si le končno pridem na jasno z ostrino in hitrostjo objektiva.
In ni bilo srn, kanje so se drle le od daleč, race sem vse ustrašil in to tako, da cel dan niso upale v domačo mlako. A bili sta štorklji! Jep štorklji! In smo se šli… Najprej od daleč in nekako tipaje, saj sem se bal da preplašim še ti dve ptičici. Na 300-tko imam navit še 1.7 konverter tako da delam dejansko s 500 milimetrskim objektivom. In približevanje se začne. Gre zelo počasi, tako prekleto počasi, da se mi v prste na rokah zanohta, kljub dobrim rokavicam. Ampak počasi se daleč pride in po eni uri seznanjanja, ovohavanja, pozornih pogledov kje sem, mi je uspelo posneti tole…
Parček? Ne vem, nisem poznavalec… Da sem jima prišel dovolj blizu, je trajalo vsaj 40 minut. In potem je prožilec sekal in sekal…
Ker mi je bilo “zemeljskih” poz dovolj, sem jih potem, ko sem imel že veliko fotografij, splašil in v nekaj sekundah sta se mi izgubili v daljavi.
Prej pa je rafalno streljanje in avto fokus sledenje, ki ga omogoča D300 ujelo še nekaj “In Air” posnetkov.
Mimolet je bil tako spektakularen, da sem se kar tresel, hahaha. Jah, Olki je pač eno tako naravoslovno budalo…
In potem sta odjadrali nekam daleč, od koder sem jima namenil le še “Hvala” za lepo eno urno druženje. Ker me je pa zeblo kot vsaj tri pse, sem se pobral počasi domov.
Lokacija: Lahovče
Jager: Olki
Živad: Mica in Fronc (štorklji)
Gun: Nikon D300 + 300/2.8
, se je pa izplačalo, ker končni izdelek je res fantastičen
G.
Spet drezaš v štorklje, pa še Ruby ni shodila. A bi rad še eno dete!
ha,ha,ha….