Kofce sem na svojem blogu omenjal že velikokrat. Enkrat kot cilj, drugič kot vmesno postajo, tretjič kar tako. Tokrat pa so bile Kofce VELIK cilj. Ampak tokrat za Laro. Punca je bila namreč presenetljivo navdušena nad predlogom, da gre z mano na čaj. Kaj je tu velikega? Nič razen da je šla petletnica s fotrom na Kofce, ko je bila že črno črna tema… Strahci in volkovi pa ponoči na veliko razsajajo po gozdu, če si star pet let in imaš od staršev edine napotke o življenju skozi pravljice, kjer je volk grozna žival, pa še sploh…

Po kosilu, ko so obiski odšli, me je prijela silna želja po miganju. Vprašam Laro če gre zraven in se vsa navdušena veseli preizkusa novih pohodnih čevljev in pa dejstva, da gre spet na izlet. Seveda je bil del motivacije tudi v obliki sladkih čoko kuglic(Montignac, heheh BIO), ki so se skrile v očijev nahrbtnik. Ura 16:45.

In sva šla! Najkrajša pot je od Matizovca, kmetije nad Podljubeljem. Tema popolna, Lara se zabava, poje, neka čudna euforija jo preveva. Jo je morda strah? Pravi da ne in da je prav fino…

Tik pod kočo, kamor sva prispela po uri hoje, naju napade kar močan veter, snežilo je pa itak celo pot. Tako, da sva si kar oddahnila, ko opaziva tople luči v koči.

Čaj, topla krušna peč in za povrhu še dobra družba in risanke. Kaj češ lepšega.

Ampak treba je še nazaj v dolino. Bojno opremo nase, svetilke usmeriva pod noge in greva. Mamico je morda že strah, ker se obirava, hehe. Dol je bilo malo sitno, ker je  drselo, ampak saj imam očija s seboj, me bo pa malo nesel… Itak sem utrujena.