Foto: Gregor Krašnja
Sem že včeraj na temo čaja nekaj razmišljal, danes pa me je Kreg dokončno pripravil še k pisanju.
Torej vsi mi sem ter tja popijemo čaj. Eni bolj pozimi ko je hladno, drugi čez vse leto, bojda pa Arabci to počno v največji vročini. Že vedo zakaj!
Jaz sem ga do nedavnega pil skoraj izključno v planinskih kočah. Največkrat dobrega, nič postanega, ponavadi z zagotovilom oskrbnika koče, da gre za takega pravega domačega. Notri da so vse najboljše rožice, ki nam jih podarja zdravilka narava, da je vse na roke nabrano malo da ne 5 minut nazaj… In posrkaš tisto presladkano, vročo reč in se naslednjič zopet postaviš v vrsto.
Odkar pa ne sprejemam v telo nikakršnega dodanega sladkorja, razen skozi med, sadje… ( no ja tudi tortico sedaj že pojem, če je kak rojstni dan…heh) je pa vse drugače. Pijem le še nesladkan čaj. In tu nastane prva težava. V planinskih kočah, ga imajo največkrat 20 litrov v napreh “sveže” kuhanega in jasno tudi sladkanega, tega pa ne maram plačat 1-1,20€. Drug problem je pa ta, da me je kar naenkrat težko “nategnit” o izvoru čaja. Sam namreč kar nekaj rastlinic naberem na svojih vandranjih po gorah, nekaj jih imajo babice na vrtovih, nekaj pa še dokupimo, tako da smo doma s čaji zelo na TI! In okusi teh čajev so drugačni, kakor pa tisti “domači” iz 5g vrečke. In je spet hudič… Tretji problemček oskrbnikov je tudi ta, da ti ob želji po medu, le tega zmešajo sami v čaj, ki pa je še nekaj trenutkov prej vrel v loncu. Vemo pa kako je z medom in temperaturami nad 40 stopinj. In najnovejša pogruntacija pa je predstavljena na Kregovem blogu, kjer je tako ponosno napisano ČAJ Z LIMONO, hahaha. Limone namreč ni! Tam je neka alu vrečka z neko limonino vodico, predvidevam da “polna” C vitamina in raznih E dodatkov. In to jasno pri največjem hribovskem gostincu v bližnji in daljni ljubljanski soseščini, na Šmarni gori, ki je itak ena sama grozljivka za vsakega pravega ljubitelja narave.
Kam torej na dober čaj, ki ne bo poln sladkorja, da zakamuflira svoje “domače” poreklo? Težka bo, ampak recimo Blejska koča na Lipanci je že taka, Zasavska koča na Prehodavcih, pa Kriška gora nad Golnikom je tudi na pozitivi, planina Pri jezeru je tudi sladkorju prijazna točka, saj so mi lastnoročno skuhali svež nesladkan čaj, planina Dolga njiva isto, pa še se jih najde. Groza pa recimo Planika pod Triglavom (fašeš sladkorno ko bog, pa še smrklja je nesramna, ko ji to prijazno omeniš), Vodnikova koča, kjer je čaj v vrečki (so pa vsaj fer in ne glumijo), Zelenica, Kofce, …
Torej če kdo od oskrbnikov koč slučajno zaide tole prebrat:
Ko boga vas prosim, dajte sladkor posebej na mize, saj ne boste propadli, če ga bo šlo na leto kako kilo več. Jaz ne bom izpadel tečnež, ki si želi svež, nesladkan čaj, vi pa si boste prihranili kako ostro besedo s strani drugače mislečih.
)
Olkiju se ju odluplo. Mu je treba kupit eno mikico z napisom: “Monty or die!”
Saj imaš prav glede meda, vitmaina C in še česa, kar “fest skuhajo” in s tem uničijo. Najbolje je vse posebej: vrečka, med, limona, sladkor, pa ko šta i kako voli. Ampak, kaj ko veliko večino ne zanima, če je cukr že v čaju al’ ni…