Planica! Kraj kjer se je rojevala Cockta, dolina začudenih vzdihov, huronskeha vpitja, dolina herojev…
Danes pa takšna kot je večino od 365. dni v letu. Peščica izletnikov, nekaj planincev, ki se odpravlja naprej, tiha, samotna. Ne bom sral po “najemnikih in lastnikih”, botrih, grobarjih, vizionarjih, vladi, lokalcih, športnem društvu, Zavodu za šport, Olimpijskem komiteju Slovenije, saj vsi vemo da so vsi našteti KRIVI, da je Planica skoraj vseh 365 dni v letu bolj podobna romskemu naselju, kot pa zibelki ne vem česa že…
Cevi, smeti, pločevina, reklamni panoji, preperel gradbeni materijal, električna napeljava in komunalije so ena sam katastrofa in sramota za vse, ki so tam kakroli delali. Kaj me briga za pridne teptače in ostale prostovoljce, ki tam garajo zato, da se gredo eni veliko prireditev, kasirajo milijone Evrov, že v torek po tekmi, pa je vsega konec. Ostane le ena velika sramota.
Smo šli na izlet, sonce je sijalo, veterc je hladil… Ampak jaz sem bil kar slabe volje…
Fotografija vse zakrije, lahko pa tudi odkrije…
Pogled na njo zaradi katere se človeška budalost kaže v vsej svoji gloriji.
fantje imajo jajca, kapo dol …mene ne spraviš na vrh tudi sred poletja ne …
Ja, Planica je lepša ko je sneg. Ne vem pa, zakaj rineš tja, kjer te pol jezi, ker ni vse tako, kot bi moralo biti.