Imel sem srečo, da sem rasel gor ob dveh glasbenih obsedencih, ki sta bila v 70-ih in 80-ih letih še razmišljujoča človeka, potem sem pa sam itak že zavozil po svoje. Starša sta definitivno na meni pustila največji glasbeni pečat. Danes ko razmišljam o glasbi in mojem dojemanju le te, me vedno vleče nazaj v obdobje, ko je imel fotr še rock band, ko še ni razmišljal o narodno zabavnih štosih. Queen, Elvis in Oto Pestner so bili moji otroški (6-7 letni mulc) idoli, dokler mi mama ob točenju solz ne pokaže plate (vinilka ja) s čudnim naslovom Equninox. In potem sem odplaval…….
Moje sanje niso bile več postati pilot, še policaj me ni več zanimal…želel sem biti ON. On, ki je v dobi brez interneta, maltene dobi brez računalnikov zmogel klicati Boga z elektroniko. Današnji DJ-ji in guruji elektronske glasbe se mu imajo za zahvalit, da obstajajo.
Tole spodaj je komad na katerega sva z materjo hompa cumpala doma in bila srečna. Komad ob katerem sem sanjaril, da bom imel pred seboj tisoč glavo množico, ki mi bo jedla iz rok, hehe. Komad ob katerem je sam tedanji papež obnemel, zijal kot da se mu sam šefe spušča izpod neba in na koncu kot da je to pomembno, blagoslovil Njega.
Lajdiz end đentlmen: J.M Jarre
:
Posnetek je slab, žal, ampak kljub temu mi gredo kocine pokonci vsakič ko tole slišim.
hehe, jaz pa sem v otroštvu odkril Oxygen (istega avtorja)… NORO! kocine so mi šle pokonci. še vedno ga rad slišim