Jutro me je pozdravilo ob znani panorami Grintavcev, ki so se skrivali v oblakih. Tam je skrit tudi Ledinski vrh, nekoč Mala Baba, današnji cilj. O imenih se ne bom razpisal, naj le omenim, da toliko spakedranih imen (Ledine, Kranjska Kočna, Ledinski vrh,…), kot so se jih pa IZMISLILI člani PD iz Kranja, pa ne doživiš nikjer drugje.

Imam družbo! Klemen, Robi in Tim so Iglu šport ekipa iz ljubljanskega BTC-ja. Obuvanje čeveljcev, zategovanje trakov na nahrbtnikih, preklinjanje čez mraz,…
Jutranja uvertura pač.

In potem štart v barve. Tu nad Jezerskim je že prav konkretna jesen, še malo pa bo po snegu dišalo. Fotka pa je ponesrečen škljoc, ki mi je pa všeč, hehe.

Pogledi se obračajo proti navideznem cilju, saj so ga žal zakrivali oblaki, ampak upanje umre zadnje, saj bo sonce, nas je tolažil Klemen.

Barve pa kot rečeno NORE.

Roberto je spet vezal čevlje, malo kašljal, bil lačen, premražen, hec hec…
Slikca mi je namreč všeč.

Na Ledinah (Vadinah, pravijo Jezerjani), kjer so se nekdaj prek poletij kalili Bojan Križaj in mlajša garda smučarjev, je danes sled o ledeniku samo še v spominih in mali flikici pod steno Skute.

Stolpi Kočne so se nam smejali s sonca. (Samo-Guzman bo spet težil s Planinskim vestnikom).

Mi pa smo se utapljali v vse gostejši megli in mrazu.

Ampak kljub temu veseli nadaljevali, saj je bil današnji izletek en sam smeh in zajebancija.

Vrh pa je bil tudi danes kraj namenjen zajtrku in Avsenikovemu Koširju…(na vrhovih z Robijem vedno navijava mp3-je iz telefončkov in jasno samo domače, hahah)

Povratek skozi Žrelo nam je namenil spet malce bolj pestre plezarije ob žicah. Vhod vanj pa je lep tudi za poziranje.

Kot rečeno se je naravi in barvam strgalo… Še malo pa bomo v dolini.

Tole je pa Iglujev trojček! Fotografija, ki mi bo za vedno ena najljubših, saj je zadnja, ki sem jo posnel z MAJ PREŠŠSSSSS (D200 Nikonček je namreč od danes v trajni lastni gospodiča v rdečih hlačah).

Foto: Tim in Olki