Zadnji avgustovski teden je bil, kar nabasan z opravki, celodnevno službo, tako da na kakšno rekreacijo nisem niti pomislil. Kolešček je sameval, so se pa zato vse kolesarske cote oprale in posušile. Včeraj proti večeru, pa me je premagalo. Vremenarji so že za včeraj napovedovali poslabšanje, vendar jim je sonce ves dan dokazovalo,da so se zopet zmotili. Prav ihtav se bil, ko sem razmišljal, da je šel dan zopet v nič (kar se tiče rekreacije, jasno). Malo čez peto, pa sem se usedel na kolo, pa še vedno nisem vedel kam…

Se spustim proti Tržiču, razmišljam o Jelendolu in Kofcah, da tam pa še nisem bil s kolesom ampak pri odcepu za Lom, zavijem kar desno strmo v breg in vzpon se je začel…

Proti Lomu so me spremljali slabotni sončni žarki, ki jih je vsepogosteje zakrivali nevihtni oblaki.

Klanec pa kar zabavno strm, ampak jaz UŽIVAM! Res kako hecno enostavno je vse, ko izgubiš nekaj kilogramov in pridobiš kondicijo in moč.

Pred Lomsko cerkvijo se ustavim in fotografiram, spijem malo vode in razmišljam kam…
Še vedno ne vem kam naj grem. Ampak za takšna razmišljanja po navadi ni pametno izgubljat preveč časa in volje. Bo kolo že samo od sebe zavilo na križišču, kamor se mu bo zahotelo.

Mladci na mopedih klepetajo ob cesti in se za trenutek začudeno obrnejo proti meni, saj sredi najstrmejšega klanca iz nahrbtnika, vlečem ven D2X-a, ker se mi je zdel prizor tako lušten. Potarje so v bistvu najvišje ležeča vas tule v tržiškem koncu in kot vidim je polno mladine… Upanje ostaja, jaz pa nadaljujem in uživam kljub strmini. Od tu naprej bo šlo pa težje, saj me čaka samo še zdrta makedamska cesta, ki jo le za trenutek prekinjajo ravninski deli, večinoma pa gremo gor, gor.

Visoko nad Lomsko dolino ležijo pašniki kmetije Pr’ Tič, kjer se da tudi prenočiti, saj se gredo turizem. Mene sicer malce skrbijo vse bolj temni oblaki, ampak nazaj ne grem. Grem dalje kamor sem se namenil…pa naj me tudi opere do kosti…

Na križišču pod kmetijo Tič, je prav lepa informacijska tabla, kjer se lahko malce informirate o poteku poti. Izohipse na zemlejvidu pravijo, da sem 400-500m nad Lomom. Za Lom pa Tržičani pravimo, da je v hribih, hehe.

Razgledna pot se vije nasproti meni drage Košute, pod katero ležijo tako lepe tržiške planine. Vse so od tu kot na dlani. Desno se začne s Kofcami, Šijo, Pungartom, predzadnja je Tegoška planina, povsem zadnja pa Dolga njiva. Vse bolj se bližam križišču kjer se cesta dvigne na planino Javornik, ampak jaz bom v spustu do Medvodja lovil zadnjo dnevno svetlobo…

Še malo gor, potem kak kilometer po ravnem, potem pa divje dol.

Ta kolesarska tura je primerna kot vidite tudi za rekreativne kolesarje, čeprav jo je več kot pol samo v breg. Cesta je v dokaj slabem stanju ampak kjer je volja…
Ob 19h sem bil doma, prijetno utrujen, predvsem pa kot prerojen.

Dež je pa počakal do konca, tako da vremenarjem hvala za zmoto.