Plohe, plohe, ….

danes zjutraj isto…plohe. Ampak danes sem drugačne volje… Danes grem na kolo, pa če prekle dol letijo. In sem šel. V vlažno hladno jutro, ki je obetalo povsem običajno kolesarjenje, saj je bila začetna motivacija bolj tako tako. Tule pri nas v Tržiču gre takoj v breg, pa kamor koli zavil.

Kam naj sploh grem? Kaj mi pomaga motivacija, če pa ni prave volje, ko sedem na kolo. Turobno megleno jutro, turisti prek Ljubelja drvijo na jug….še dobro da imam Nikončka spet s seboj. Bo vsaj nekaj novega na blogu.

Podljubelj! Zmaj, ki je po pripovedki krivec za nastanek današnjega Tržiča, me prestraši rjoveč izza skale. Zato jo uberem dalje in da ne bom samo po “ravnem” vozil, pade odločitev kam!

Na makedam in v breg. Bodo malo noge in pljuča delale, ne pa samo afne guncat, pa fotkat.

Z višino sem vse bolj v megli, klanec pa prav zabaven, hehe

Veriga mora it na manjši verižnik, saj se preklemanska cesta vse bolj pokonci postavlja. Razmočena od silnih ploh, je tudi težka za vozit, saj je na nekaterih delih mehko spet drugje pa mali jarki od deroče vode.

Končno se vidi tudi megleno sedlo v daljavi, kjer bo vzpona konec. Pod njim pa Završnikova kmetija.

Nad katero vas pozdravi znamenje ob poti na Kal in naprej na Kofce.

Olki je na vrhu, dolina globoko spodaj, sonce pa se trudi premagati meglo.

Edina fotografija s spusta! Spust je bil eno samo uživanje na gozdnih poteh, kjer so se dolgo pozabljeni občutki prebujali iz ovinka v ovinek (Olki je bil nekoč eden od začetnikov Slo Downhill scene, hehe).

Blatni spust me je pripeljal v vas Čadovlje, tik pred znano Dolžanovo sotesko.

Tam pa je Nikonček zopet užival, saj sem mu kazal same lepe znamenitosti.

Gank.

In pa kostanj pred domačijo, kamor sem naslonil biciklo, užival na toplem soncu in počasi odpeketal domov.

Sedaj pa ves zadovoljen v službo…