Vrtača je najvišji med vrhovi v grebenu, ki se vleče od Ljubelja do Stola. Tja gor sem rinil pred nekako letom dni z očetom. Tokrat pa je šla gor ekipa, ki ste jo spoznali na zadnjem izletu. Kaj čem pisat? Ja nič, največ bo zopet kar pod fotografijami.
Ljubelj še v temi, vrhovi v senci, Olki pa že pritiska na sprožilec aparata, saj čakanje na prijatelje tako hitreje mine.
Zgodnje sonce je premagovalo višino Hajnežovega sedla pod Velikim vrhom, mi pa smo se trudili z vzponom po graničarski (nemarkirano) stezi, ki vodi desno od smučišča na Zelenico. Pot je zelo primerna, ker je vsa v senci, le na nekaterih mestih je nekoliko bolj strma. Ampak, saj gremo v hribe, hudiča…
Robi in Demi (Iglu team) sta zopet uživala ob opazovanju narave in malo manj ob mojem gobcanju. V ozadju pa smo prvič vrgli oko na naš cilj. Tu je bila dilema še nerešena; Kje gor??? No ja, sam sem navijal za grebensko direkt, ampak ob upoštevanju stanja Robijevega kolena, smo jo ubrali po standardni markirani poti, ki gre malce okoli riti v varžet, kot so nekoč rekli, hehe
Koča na Zelenici že kaže svojo novo podobo. Lepa bo, ko bo…
Nedaleč od koče, pa nas smerokaz usmeri proti Vrtači. Prvi del poti je eno samo ravninsko uživanje. Razgledi pa taki da je joj. Bled, Gorenjska kotlina, Julijci, Krn, Blegoš…. Vse je kot na dlani.
Demi za ogrevanje naskoči še balvan. Se mu le pozna pomanjkanje plezarije. Ni dovolj Olkijev balkon.
foto: Demien Srpčič
Jaz sem potem čez ravnino pičil v svojem tempu, kompanjona pa uživaško za menoj. Še dobro, da je Demi okoli vratu nosil drugega Nikončka, da se še mene lahko vidi, hehe.
foto: Demien Srpčič
Malce pod sedlom je prav fletno strmo in Robi je prav pošteno odvajal vodo skozi čelo… hehe No bolj bo držalo to, da se v južnem pobočju sonce že zjutraj izkaže s svojo močjo. Zato čim hitreje v višave, kjer so temperature prijetnejše.
Ker je bilo včeraj noro enih ljudi po hribih, so se delale na Vrtačo prave male kolone. Zato sem korak malce navil, da sem hodil bolj kot ne sam, pa še hladneje je tukaj gor.
Med prehitevanjem ljudi, je bilo veliko možnosti za fotografiranje, klepetanja ali pa zgolj za kratek zadihan pozdrav… Vršni del poti je s stališča razgleda še lepši, saj se odpro razgledi nad velik del Avstrije, ki jo je dopoldan še marsikje, prekrivala megla.
foto: Demien Srpčič
Na vrhu Vrtače se nahaja velik cepin, ob katerega se gre vsak pristopnik nastavit za fotografiranje.
Mi pa smo se utaborili na vzhodnem (slovenskem, heh) vrhu.
Planinske kavke so imele spet svoj žur.
Prihajale so nam jest kar iz roke.
Ker pa je bilo pred nami še dve uri sestopa, smo se počasi obrnili v dolino.
Z vsakim metrom je naraščala vročina in kljub nekoliko trdemu kolenu, ki nagaja Robiju smo vsi trije zopet uživali lep sončen dan v hribih.
Popoldn pa smo šli poležavat na Jezersko, kjer pa smo bili zopet priča dejstvu, da so slovenskemu turizmu največji sovražniki nesposobni gostinci. Sramota again!! Pa danes sploh ne bom težil na to temo, je prelep dan.
Moram povedat, da je bila tura fantastična in to vse od ekipe (Demi, Olki) do vremena, ki nam je služil vso pot. Priznat pa moram še nekaj, Olki od kar je izgubil nekaj kg. ga je skoraj nemogoče dohajat (dela tale MONTINJAK, hehe), hvala še enkrat za prekrasno turo, kera pa je naslednja? Se že veselim! Pa upam, da bo koleno že boljše!
LP Robi