Zanimiv je tale moj šport….
Prva četrtina:
Odločitev in priznanje, da se je potrebno borit.
Druga četrtina:
Borba!!! Borba na polno. O kakšni borbi jaz blebečem??
Ja nekaj dodatnih tednov je okoli, prehrambene navade je bilo potrebno spremeniti, prvi rezultati tudi že vidni, zato tiste, ki spremljajo moj blog in posledično vedo za mojo prehranjevalno preobrazbo, zopet malce seznanjam z zgodbico o sprejemanju odločitev in sledenju zadanim ciljem.
Druga tretjina je bilo totalno spreobrnjenje pri prehranjevalnih navadah naše družine. Adijo smo rekli marsičemu a na drugi strani sprejeli toliko novih obiskovalcev na naših krožnikih. Prvi tedni so bili eno samo očiščevanje in zdravljenje predvsem mojega zastrupljenega organizma in možganov. Ker je bila odločitev na hitro sprejeta, obenem pa so bili rezultati takojšni, je jasno zrasla samozavest, obenem pa ni prišlo niti za trenutek pod vprašaj moje novo početje. Podpora Natalije, celo male Lare, prijateljev (vsaj večine) me je naspidirala do te mere, da me razni kibici in nerazumevanje staršev (češ da pretiravam in grem iz ene skrajnosti vdrugo), sploh ne gane. Enostavno to delam zase in ne za okolico. Predvsem bom vesel, če bo del tega s seboj na pot vzela Lara in da se ji v življenju ne bo s tem problemom sploh potrebno ukvarjat. Za tiste ki dvomijo v smiselnost početja le par besed: Je bilo nekomentiranje Olkijevih 107-108 kil prijateljska gesta, vljudnost? Je podkupovanje otroka s sladkarijami znak pedagoške zrelosti? Je morda moje trenutno početje ogrožanje zdravja? Je potrošniški kretenizem postal norma za slehernega posameznika? Vprašanja na katera jaz imam odgovore. Dejstvo je da sem ta trenutek zelo radikalen, ampak le v zgodbi s sabo. A Natalije in Lare v to zgodbo niti ne silim, gre le za golo dejstvo, da je imel Olki 30kil preveč! In to ni moč odpravit z dietami iz strokovne revije Jana ali pa še večjega bisera Lepa in zdrava. Olki je šel v drugo četrtino radikalno zato, da bo tretjo in četro sposoben odigrat in zmagat.
Tretja četrtina:
Tu sem sedaj! Vklapljam veliko športne aktivnosti. Teža, ki jo imam trenutno mi že dovoljuje športno aktivnost, pri kateri ne bom sesul mojih zelo sesutih gležnjev, kolen, kolkov in hrbtenice.
Tudi samo z Montignacovo metodo prehranjevanja, bom za kar nekaj časa ostal na tem nivoju teže kjer sem. A to ni moj cilj! Ker je šport vedno bil moj spremljevalec, sem sedaj vesel, da marsikaj zopet lahko počnem in obenem spet v tem uživam. Po osmih letih se lotevam zopet teka, ki mi je bil v mladosti prava droga. Trenutno je zelo obremenjen bicikelček, gore so pa itak stalnica, le da se sedaj čudim ob lahkosti doseganja vrhov in pa doseženh časov.
Nič Olki je na 91 kilah (kar nekaj manj, a ne?), kjer že nekaj časa stagnira. Kila gor dol! Ampak ker delam dolgoročno me sploh ne skrbi.
Četrta četrtina:
Olki bo prišel do cilja! S potjo, ki ga k cilju vodi, pa bo živel tudi naprej. Samo s spremembo prehranjevalnih navad v družini in z malce večjo mero gibanja, ki smo ga bili deležni, bo uspelo vsem. Natalija komaj čaka, da se mi pri zgodbi lahko pridruži popolnoma. Punci bosta pa itak na tem vlaku potnika, ki jima bo upam da vožnja všeč.
Ko bo končana tretja četrtina se na to temo beremo zadnjič!!!! 
PS. Vse tole ne bi še dolgo pisal (če sploh kdaj), če ne bi imel človek pravega prijatelja. Še enkrat in ne zadnjič Igorju hvala!
Lepo lepo, čestitam
Zdej se bomo pa skupi gonil po hribih brez fotkičev