JA, Olki je bil v peklu in prišel nazaj!
Se dobimo v peklu, slišim telefonski pogovor med Natalijo in Heleno! Jah prav pa pojdimo v pekel. Povabljeni smo bili sicer na kosilo v spomin na mlada leta, ki krasno ohranjeni Jakičevi mami počasi prehajajo v spomin (Hahahahaha, Helena sorry, saj se vsi staramo…hahah). In ker je Olki malce usekan, si je pot v Pekel naredil imenu primerno- PEKLENSKO.
Večina že ve, da se dokaj uspešno pretepam s kilami in zato sem dobil idejo, da bi v soboto po službi malce kolesaril, saj kratek popoldan ne dovoli planinskih avantur. V nedeljo pa grem na kosilo v Pekel pri Borovnici tudi kar s kolesom. Pa sem šel. Začetna brzina je bila tako huda, da se ne spomnim, kdaj je padel Kranj in že sem bil pred Ljubljano. Po Celovški in prek Tržaške sem se pripeljal na staro cesto, ki mimo Vrhnike pelje proti morju. Tam je sicer začelo malo udarjat sonce v glavo, ampak je MP3 tako lepo pel, da sem na vse muke pozabil in letel dalje.
Eden od treh par minutnih postankov, kjer smo se malce igrali fotografa in zrli v daljavo, kjer se sluti Vrhniko.
Spomin me je malce pretental, saj je od Vrhnike še kar nekaj kilometrov do Bistre, kjer je znani tehnični muzej in potem do Borovnice, kjer pa so moči v nogah počasi izpuhtele.
Zato je hlad v peklu (le kater bučman si je izmislil tako grozno ime za tako čudovit
košček Slovenije), prav pasal. Sledilo je kosilo, kjer je Olki zvesto sledil svojim novim navadam in kmalu zatem, relativno spočit že skakljal naokoli z aparatom.
Da kosilo ne bo preveč bremenilo želodčkov, smo se odpravili še na krajši sprehod.
In klepetali, klepetali!!! Ma se res že dolgo nismo videli…
Jaz sem kasneje še zatežil, da rabim nekaj modelčkov, da se izmojstrim v portretni fotografiji in pa seveda, da bodo mati imeli lepe fotografije svoje dece.
Po prevoženih več kot 80 kilometrih, fotografiranju, pohrustani ribici in zaključku ob prijetni družbi, je nedelja spet minila v en lep krasen večer…
Je ponedeljkov dan v službi - saj veš kako je -, pritiski takšni in drugačni, sestanek na sestanek, nalog pa sto, pa pogledam moja fanta in si mislim: za tole se pa splača zobe stisnt. Sem tako ponosna.
To je največji dosežek mojega življenja - en dosežek pa še kar uspešno skrivaš.
Hvala ti!